Široko zaprte oči

Brutalni poboj novinarjev v Parizu ni prinesel le sprehoda voditeljev držav, ki imajo tudi sami na vesti svoje »Charlije«, po ulicah mesta, ampak tudi streznitev. Danes najbrž le malo ljudi še dvomi o zmogljivosti ekstremističnih skupin in posameznikov v državah domnevno svobodnega zahodnega sveta.

In zdaj bodo, kot kaže, vplivne države ta napad izkoristile zato, da bodo še olajšale nadzor komunikacije svojih državljanov. Britanski premier David Cameron je te dni napovedal, da bo treba obveščevalnim agencijam omogočiti, da bodo lahko vdirale v kriptirano komuniciranje osumljencev terorizma. Dejal je, da komunikacijskega kanala, ki ga »ne moremo brati«, preprosto ne sme biti. To je nevarna napoved, pomeni manj svobode in zasebnosti. Česa vsega so sposobne obveščevalne službe in kako se v njihovih prisluhih znajdejo sleherniki, so nazorno razkrila razkritja žvižgača Edwarda Snowdna.

Slovenija je sicer tudi v tem primeru za svetovnimi trendi, a retorika politikov kaže, da morda ne več dolgo. Oznanjanje, da smo kot tranzitna država izpostavljeni terorizmu, je širjenje lažnega alarma. Sova nenehno spremlja delovanje desnih in islamskih skrajnih skupin, ki se povezujejo s tujino, in o tem redno obvešča vrh države. Pa se je kdo kakorkoli odzval? Ni.

Pri nas smo torej na eni strani soočeni s popolno (in oportuno) pasivnostjo državnega vrha do pojava ekstremizma, na drugi pa s političnim bojem o levih in desnih ekstremistih. A nihče se ne ukvarja z bistvom. Z reduciranjem vprašanja odziva na pariško teroristično akcijo na boj proti ekstremizmu ali boj za svobodo govora se namreč ukvarjamo s simptomi, ne pa s širšim mednarodnodružbenim kontekstom. Dokler tega ne razrešimo, bodo večje pristojnosti obveščevalcev prinesle zgolj nove »Charlieje«.