Dobro jutro: Slovenec in plaža

... da so Portugalci nostalgični lenuhi, Francozi snobi, Finci nesofisticirani jedci rib, Slovenci pa nezaupljivi hladni zaprti ljudje ...

Vsaj ne na plaži, posebno od Istre do Pelješca, kjer se Slovenec počuti kot doma. V bližini si je uredil svojo parcelico, postavil šotor ali prikolico ali pa se je pravkar udobno naselil v apartmaju, v katerem je preživel že vsaj deset poletij. Ob sedmih zjutraj pridrvi na plažo in razprostre svoje pripomočke: brisače, ležalke, marelo, plavutke, masko in kakšno dilo za srfanje. Temu se reče rezervacija. Po slovensko – organizacija. Slovenec je sistematičen človek, rad ima zagorelo barvo in ve, da bo pod vročim soncem že do desete ure dopoldne ležalo tisoč ljudi, zato si navsezgodaj označi svojo parcelico. Da ne bo sosed preblizu – lep kos peska. Potem izgine.

Medtem ko Nemec v tišini in stisnjen ob kak zid bere zadnjo avtobiografijo predpreteklega predsednika države in si Slovak sramežljivo natika vodne copate, se Slovenec prikaže po obilnem zajtrku – v huronskem hrupu – s celotno družino in hladilno torbo. Otroci dirjajo naokoli s pripomočki proti utopitvi, mame jim strežejo s hrano, ata postavlja senco, vsi skupaj pa se spremenijo v primer družine iz vzgojnega priročnika. Ne, otrok ne sme plavati predaleč (o tem je seznanjena vsa obala), otrok mora deliti igrače s sorojenci (sicer se starši ne bodo igrali z njim), otrok ne sme hoditi po tuji brisači (dolga razprava z dveletnikom, ki se polula sredi tujega frotirja). Nenadoma je obalna scena polna slovenskega vpitja; kajti ko Slovenec sreča Slovenca, se začne glasna kolonija, ki jo z začudenjem opazujejo drugi turisti. Edini s slovenskimi priimki, ki jih na vročem soncu ne boste ne videli ne slišali, so najstniki. Okupirali so drugo ozemlje; wifi-senco pred recepcijo. 24 ur na dan, sedem dni na teden.