Dobro jutro: Sneženi možje

Čeprav me sonce vsakič, kadar zasije v polnem zimskem blišču, vedno znova razveseli, me dotik nepričakovane toplote tudi nekoliko zaskrbi. Kaj se bo zgodilo s sneženim možem? V parkih vseh mest in na dvoriščih vseh hiš z otroki je sneženi možak, ki s svojo veselo pojavo vsaj za kratek čas združi človeštvo.

Ena velika in ena majhna kepa, korenje namesto nosa, kamenčki namesto oči in ust, veje namesto rok. Ponekod mu dedek na glavo povezne svoj stari klobuk, drugod mu otrok na glavo povezne svojo zimsko kapo. In iz belega snežaka sije veselje, tudi takrat, kadar imajo ljudje že čez glavo zime in komaj čakajo, da se koledar pomakne v naslednji letni čas.

Sneženi možak je skupni imenovalec vseh narodov, ki poznajo sneg. Celo v Saudski Arabiji, eni najtoplejših držav na svetu, so imeli tudi letos snežne nevihte na severu, zato se je marsikateri oče potrudil, da bi svoje otroke razveselil z belim prijateljem pred vrati. Oglasil se je znameniti islamski teolog Mohamed Saleg al Mindžed in izrekel fatvo nad sneženim možem ter opozoril, da je »Bog dovolil človeku ustvarjati samo to, kar nima duše«. Kar se mene tiče, je prav to vsa poanta zgodbe: sneženi mož ima velikansko dušo!

Ravno zato me skrbi sonce, ne glede na to, kako si ga vsi želimo videti, kajti takoj ko se nekoliko segreje, se začne topiti snežna populacija najsrečnejših bitij na svetu. Moj sneženi mož se smehlja tudi takrat, kadar mu curlja ogreto čelo po čedalje tanjšem trebuhu, in zdi se, kakor da bi rad rekel: »Ne bodi žalostna, samo začasno bom izginil. Kmalu se vrnem skupaj z novimi snežinkami.«

Danes me je v dobro voljo spravila neka časopisna karikatura, ki me je spomnila, da si ljudje in sneženi možje niso podobni samo po zunanjosti. Na njej se snežena moža pogovarjata pod soncem, ki ju topi, prvi pa reče drugemu: »Težava je, da trajamo premalo časa, da bi nas zajela evolucija.«