Tiskane izdaje
Na londonski železniški postaji St. Pancras lahko poslušamo Beethovnovo skladbo Za Elizo. Klavirska melodija ne doni iz zvočnika, ampak jo na čisto pravi klavir igra glasbenik, nekaj deset metrov dlje še eden in še eden.
Tu je doma tudi »evropska zvezda«, ki pod Rokavskim prelivom povezuje London in Pariz. Vlaki so polni, med čakanjem nanje pa potniki lahko uživajo v francoski ali britanski cuisine, si nakupijo oblačila po najnovejši modi ali pa samo šopek za ženo ali prijateljico. Dve uri med znamenitima evropskima prestolnicama sta kot skok iz Celja do Kopra. Quelqu'un veut du 'tea at five'? Crème brûlée, anybody?
Lahko naročimo tudi kaj bolj alternativnega, če že ne miroljubnega: med sokom iz zelja, jabolk in ingverja ter pudingom iz semen chia s svežo jagodno kremo mimo prikorakata do zob oborožena policista.
Nekoč je London slovel po bobijih, ki so celo svojo kratko leseno palico še najraje skrili pred pogledi, policisti s postaje St. Pancras pa so minuli petek poleg pištol in pendrekov nosili na strel pripravljene brzostrelke. Samo dan pred tem je skrajnež v Ottawi z ubojem kanadskega vojaka obudil boleče spomine na smrt britanskega, ki sta ga pred poldrugim letom z noži napadla v islam spreobrnjena moška nigerijskega rodu.
Medtem v francoskem Calaisu na stotine priseljencev poskuša vse, da bi se prebili na drugo stran Rokavskega preliva. Nekateri se celo vtihotapijo v avtomobile potnikov na trajektu za Veliko Britanijo in se obešajo na tovornjake. Tisoči tvegajo življenje, da bi prišli na svoj otok miru in blaginje.
Dve uri po londonskem St. Pancrasu glasba odmeva tudi na pariški Gare de l'Est in spet je za klavirjem prava glasbenica. Sonata, ki jo pričarajo njeni prsti, boža duše zadovoljnih potnikov v čakalnicah, restavracijah in trgovinah. Zlomljene duše medtem božajo nože in puške ter hlepijo po maščevanju. Jih bomo znali pomiriti?
