Kako pisatelji pišejo? Tako, da svoje spomine na nekaj iz preteklosti vržejo v prihodnost in se delajo, da z njimi nimajo nič, ter opazujejo, kaj se jim bo zgodilo. In tako vedno ustvarijo še en svet brez ograj in vrat; svet, v katerem smo mi, bralci, dobrodošli begunci.
Begunci smo iz nedorečene sedanjosti, iz nerazumljene preteklosti, iz lastnih spominov, ki jim ne verjamemo več, zato prosimo za azil za svojo suho dušo v pisateljevi republiki. Njegov svet je poln prav tistih spominov, s katerimi se vsi vsako jutro zbudimo, samo da jih je razvrstil v stavke, podobne neukročenim konjem, ki nas bodo na svojih hrbtih ponesli nekam, kjer bo spet vse v najlepšem redu.
Nobelov odbor rad podarja svojo dragoceno nagrado pisateljem, ki niso bili rojeni v državi, v kateri zdaj živijo. Gao Xingjian se je rodil in živel na Kitajskem, vendar je francoski državljan, V. S. Naipaul se je rodil v Trinidadu in Tobagu, vendar je britanski pisatelj, Doris Lessing se je rodila v Iranu, vendar je odrasla v Južni Rodeziji (današnjem Zimbabveju), in zdaj še Kazuo Ishiguro, ki se je rodil na Japonskem, kamor odhaja po spomine, ko piše o Angliji.
Svetovi se držijo za roke tudi takrat, kadar jih ljudje poskušajo ločiti. Človek živi tako, da se spominja. »Ne glede na to, kako zelo ste trpeli, nikoli ne pustite, da bi izginili spomini na trpljenje,« je izjavil japonski pisatelj Haruki Murakami. In res je spomin poseben prostor, ki ga najskrbneje čistimo in urejamo vsak dan; ne zato, da bi nas kaj manj bolelo to, kar se nam je zgodilo hudega, ampak da bi se sploh lahko dotaknili prihodnosti s prsti, narejenimi iz preteklosti, ki živi v nas.
Pisatelji so zato najpomembnejši ljudje na svetu. Gospodarji so naše nedolžnosti in moči, da lahko ostanemo s široko odprtimi očmi zazrti v prihodnost. Spomini so vedno drugačna oblika samote. Toda kadar jih pisatelj zapiše in jih deli z nami ... Nikoli nismo bolj skupaj kakor takrat, kadar beremo njegove spomine na prihodnost.
Tiskane izdaje
