Tiskane izdaje
Če bi od mene zahtevali, naj z eno samo besedo opišem leto, od katerega je ostalo le še nekaj dni, bi vam odgovorila – migracija. Odhodi, selitve, bežanje. Svet je v velikem gibanju. Ljudje so podobni pticam, ki preletijo polovico neba, da bi se umaknile pred zimo ali svoje ptičke izvalile v bogatejših krošnjah.
Tako kot v vseh drugih pojavih so se ljudje tudi v gibanju razdelili na tiste srečne in tiste obupane. Eni so potovali s kovčki v rokah ali nahrbtniki na ramenih, drugi so bežali praznih rok. Tretji so šli na pot, da bi si poiskali delo ali boljše življenje. Vsem pa je pot pod nogami postala novi dom.
V mojem idealnem svetu bi vsak človek sodil v vse kraje sveta. Planet Zemlja bi bil naša domovina, meje pa bi obstajale samo zato, da bi, če bi se, denimo, pozimi napotili čez Mongolijo, nato pa od nas dolgo ne bi bilo glasu, nekdo, ki si je zabeležil, da smo prestopili mejo, vedel, da je treba poslati pomoč. Vem, da nam leto 2018 ne prinaša nič več miru, nič manj naravnih katastrof in tudi ne varnejših delovnih mest. Morda bo v vseh pogledih celo burnejše.
A v pravljici, ki jo sanjam vsakič pred začetkom novega leta, se migracije spreminjajo v največjo priložnost za človekoljubje in sočustvovanje, za globlje poznavanje sebe in boljše razumevanje drugega, za nenehno učenje in pridobivanje novih izkušenj. Življenje je edino premoženje, ki ga ima vsak človek. Ta košček časa, ki ga utripa naše srce, ta podaljšani trenutek, v katerem je zajeta celotna življenjska zgodba, to je vse, kar v resnici imamo. Vse drugo je iluzija. Ali bomo bogati ali revni, je odvisno od tega, kako bomo izpolnili naš obstoj, in ali se bomo po svetu premikali s široko razprtimi očmi. Potovanja, selitve in bežanja bodo izpolnjevali leto, ki prihaja, mi pa ne smemo pozabiti, da ima sreča tudi drugo plat in da tragedija ni napisana do zadnjega dejanja. Vse je v velikem gibanju.
