Dobro jutro: Svoboda ljubi samoto

Ko ima pisatelj rad pražene ostrige, njegova žena pa jih ne jé, si jih pripravi sam zase in jih tudi sam poje. Nato pa ob zadnji, ki mu zdrsne vzdolž požiralnika občuti, da je sam. Trenutek pozneje ve, da je prav ta samota nujna, da se napiše roman.

Tako je Haruki Murakami svojim bralcem opisal ustvarjalni proces. »Izbiranje besed, ki se skrivajo nekje v meni, je podobno uživanju v ostrigah, ki sem jih spražil sam zase,« je dejal. »Tudi to je dejanje popolne samote.« Fridrich Schiller je imel v svoji pisalni mizi preveč zrela jabolka in globoko vdihaval zrak, poln njihove gnilobe, da bi našel pravo besedo. Tudi v tem vonju se je ustvarjalna svoboda prepletala s pesnikovo samoto.

Samota in svoboda sta v začaranem krogu, iz katerega se rojeva nov univerzum. Književno delo. Slika. Glasba. Ali včasih zgolj velika misel. Ko razmišljam o tem, kako bom preživela decembrske praznike, vleče obsesivna potreba po svobodi za roko neželeno samoto, kot da bi jo prepričevala, da jima je najbolje takrat, ko sta skupaj. Čakaj malo, se vprašam, je mar mogoče biti svoboden, ne da bi bil sam? Morda ni primerno odmerjati odnos med svobodo in samoto v dneh, ko vse okoli nas poudarja skupnost in pripadnost. Ali pa bi morda morali prav zdaj razmisliti o tem, kdaj smo bili zadnjič sami s seboj. In ali smo iz tega samotnega monologa izvlekli tisto pravo besedo.

V hrepenenju po svobodi se človek pogosto izgubi, ko spozna, da pogreša samega sebe, pa nič več ne ve, kje naj se začne iskati. Takrat je čas za pražene ostrige. Ali za gnila jabolka. Izgubljenega samega sebe je treba iskati točno v tisti eni besedi, ki jo pisatelj ali pesnik mukotrpno iščeta po svoji bogati duši, da bi opisala vsakega od nas. Smo tukaj nekje v Murakamijevih romanih in Schillerjevih pesmih ali, še bolje, v okusu praženih ostrig in vonju gnilih jabolk. Smo čisto blizu. Skriti v osvojeni svobodi.