Dobro jutro: Talenti

Šovi talentov so preverjeno najbolj gledane TV-oddaje, in to, čudno, celo v Sloveniji. Ja, velikodušni smo, talentu dovolimo, da zapoje enkrat, morda dvakrat, potem s potuhnjenim užitkom ugasnemo žaromete in zrušimo oder, na katerem je stal. Je to res posebnost slovenskega značaja, ki se boji višine in širine, tega si v teh tridesetih vrsticah ne upam oceniti. Ko sem prebrala, da je Drago Jančar za roman To noč sem jo videl dobil prestižno francosko nagrado prix du Meilleur livre étranger, me je prevzel podoben občutek vznesenosti kot ob zlatih medaljah Tine Maze ali ob stoječih ovacijah dvatisočglavega japonskega občinstva po operi Aida v produkciji SNG Opere-baleta Maribor.

Gospod Kobajaši, največji japonski producent klasične glasbe, je v japonsko turnejo mariborske Aide vložil milijon in pol evrov. Ker je verjel v talent naših ustvarjalcev. Ker je verjel, je požel rezultat: polne najprestižnejše koncertne dvorane. Mi v naše talente ne verjamemo. Česa nas je strah? Da bi talent drugega kot rastlina zajedalka prerasel, zadušil našega?

Talenti ne jemljejo prostora, talenti ga odpirajo, talenti navdihujejo druge talente, tudi našega, če obstaja, in tako širijo meje naše državice. Ključno je, da bi začeli verjeti v to, da je slovenska kultura lahko pomemben izvozni artikel, je po tokijski predstavi Aide dejala veleposlanica Helena Drnovšek. V Sloveniji je veliko talentov na kvadratni meter, mnogi so ušli, mnogi bodo, za mnoge smo slišali, ko so jim podelili priznanje zunaj. Ne bom pozabila besed Aleša Debeljaka, ki mi je nekoč dejal: »Home is where they cut you to size.« Dom je, kjer te obrežejo, da ustrezaš velikosti, mentaliteti naroda, ki je tvoj dom. Ne verjamem v rezanje in nočem živeti v takem domu. Ne verjamem v majhnost, veličina je tista, ki je naravna.