Dobro jutro: Tema kot v rogu

Že desetletja vsakoletno premikanje kazalcev zbega ljudstvo, enkrat spomladi, ko se ne ve, ali s tisto uro dobimo ali izgubimo, in zdaj, ko je jasno, da dobimo. Uro noči več. Kjer je noč sploh še noč.

Prvega novembra ob šestih zvečer je bila Cerknica od mosta, s katerega vsako pomlad v mrzlo Cerkniščico pahnejo Pusta, ki se do smrti upeha, ko odganja zimo, pa do pokopališča, ki je ravno prav daleč od hiš, da imajo duše mir pred živimi, potopljena v temo. Obcestne svetilke brez luči je kot črne sloke stražarje tu in tam obsijal samo bledi soj meseca, ki se je podil med oblaki. Po pločniku so kot sence plavali sprehajalci, namenjeni k počivališčem rajnih. Pred pokopališkim zidom je bilo na mračnem parkirišču postrojenih desetine avtomobilov. Tistih, ki jim je bil dan prekratek ali presvetel, da bi nesli svečo na grob, je bilo toliko, da se je pred ozkim vhodom na pokopališče delala vrsta. Pogled na stotine sveč, ki so trepetale na grobovih, je odtehtal spotikanje v temi. Mehkoba noči je vpila zvoke s Cerkniškega polja in utišala glasove ljudi; samo pritajeno čebljanje otrok, ki so se čudili rdeče obsijani poljani med črnimi obrisi nagrobnih spomenikov, je oživljalo zgodnji večer.

A čar že zdavnaj pozabljenih noči, ko je tema tako črna, da se še noč ustraši, ni trajal dolgo. Ob šestih so se kot na ukaz prižgale obcestne svetilke. Tudi tisti, ki naravnavajo uro za javno razsvetljavo, so se zmedli, ko je bilo treba premakniti kazalce.

Novembra pade črna zavesa. Temna stran leta zavlada tistemu zunaj in tistemu znotraj. Ko ob petih po dramatično krvavem in kratkem sončnem zahodu ognjena krogla nanagloma pade nekam v črno brezno, zunanji svet obnemi. Začenja se večna igra, kako premagati temo in vse, kar jo naseljuje. Strahove in demone, gluho tišino in neskončne labirinte samotne duše. Zlahka oprostimo otroku, ki se boji teme, toda prava tragedija življenja je, če se človek boji svetlobe, je davno tega rekel Platon.