Tiskane izdaje
Japonci so prvovrstni inovatorji. Enega zadnjih izumov so posvetili poslovnim ženskam. Ker so te pogosto pod stresom – simptomi zanj so solze v očeh, potoki solza na licih, smrkanje, ihtenje, hlipanje, tudi dretje in histerični napad –, so izumili nov poklic: terapevta za solze. Nekakšnega humanoidnega brisalca solz. Japonske ženske v stresu si terapevta za to, menda edino žensko (in moško!) tekočino, ki ne vsebuje DNK, lahko preprosto naročijo. Plačajo in brisalec pride z najfinejšim robčkom, če je treba s paketi robčkov, bodisi v papirni ali bombažni izvedbi, in briše solze do onemoglosti. Če solzic še ni slutiti, jih privabi z melodijo ali romantičnim filmom – in se šele nato loti dela. Japonke so za tekočinskimi terapevti ponorele.
Pred dnevi me je na ulici »zahakljal« naš, domači terapevt – za solze smeha. Teča ni treba naročiti. Tečo je prostovoljec – brez robčka. On solze izvablja, ne briše. Le ob pravi uri je treba v njegov »kvart«. Ko sem zapuščala zadnjo »poulično« terapijo z njim, mi je iz oči tekel potok. Kaj potok. Hudournik je drl. Tečo mi je zaupal svojo hudo življenjsko preizkušnjo. Sedem let, je rekel, poudarjajoč vsak zlog posebej in se zaupno bližal mojemu ušesu, sedem let nisem pokusil kaplje alkohola, nisem prižgal cigarete in se dotaknil ženske. »Se-dem-let!« je pribil.
Nastopila je dolga sekunda strašnega molka. »Pacientki« je tisoč vprašanj šinilo skozi možgane: kdaj se ga moški sedem pravljičnih let ne ulije? Ko je kvoto že izpolnil? V katerih primerih neha kaditi? Ko mu zdravnik postavi težko diagnozo? In kdaj se ne dotakne več ženske? Ko se začne dotikati – moških? »Ne zavidam vam,« končno izdavim. Tečo, terapevt za ženske solze sreče, kot da je čakal samo to, ustreli: »Res, sedem let … Nakar sem šel v – prvi razred.«
Če ne bi bilo posebnežev, ki nasmejijo do solz in s smehom pobarvajo lica, bi si jih morali izmisliti. Japonce najtežji izum še čaka.
