Dobro jutro: Trenutki

Ni jih veliko, morda jih je celo vse manj: čarobnih trenutkov, ko se kakih petsto ljudi skupaj – v šoli – počuti, kakor da so pijani od otipljive sreče. Za toliko magičnosti zmorejo poskrbeti samo otroci, seveda, če jih vodijo učitelji, ki imajo srce na pravem mestu.

Božični koncert v šolski avli. Peli so zborčki. Otroški, dekliški in deški. Majhni in veliki. Prijatelji in neznanci. Z roko v roki, pomešani, najsi živijo takšno ali drugačno osebno zgodbo. Tisti, ki jih imamo za pridne, in tisti, ki jih delamo poredne. Z lepimi ali manj čednimi ocenami. In peli so predano, doživeto, čudovito, tudi nasmejano objeti čez rame. Razpoloženje je bilo prekrasno – uspelo jim ga je pričarati še z angelskimi glasovi solistov, ki so stopali v ospredje, skupaj s povezovalkami celotnega programa, ki so skrbele za dramskost, in zaradi strastnega učitelja, ki se je razdajal za klavirjem, pa tudi vseh drugih pedagogov, ki so pomagali v ozadju. Otroške oči so se iskrile, v očarljivi svetlobi se jim je na obraze nataknilo opazno ugodje, v očeh prenekaterega odraslega pa so se medtem nabirale solze. Čustva so bila močna, vznesena, patos je nabreknil. Prav je tako, takšne patetike ni nikdar preveč. Kajti šolarji so sanjarili o veselem božiču, snegu, tisočerih iskrah in sreči, zapeli so celo v ruščini in takoj nato v ukrajinščini, seveda so veliko prepevali v angleščini, še največ pa, jasno, v slovenščini. O zeleni deželi, najlepših pesmih, tudi o času, ki beži tiho, še o Sloveniji, za katero živijo.

Dobrodelni koncert je trajal skoraj dve uri, ganljivost, kar čustvena pijanost, pa ni popustila še veliko dlje. Pri nas doma je veselo žvrgolenje otrok ugasnilo komaj potem, ko ju je vzel spanec, odrasla pa sva se streznila še isti hip, ko se je oglasila televizija. Odmevalo je medvrstniško trpinčenje desetletnika ... Zakaj odrasli vedno znova pokvarimo otroke?