Dobro jutro: Trojni zmagovalec

Tomaž Deželak se je preprosto – pojavil. Primerjava je brutalna: a pojavil se je kot nekoč, leta 2004, ko jih je imel komaj osemnajst, njegov – osteosarkom. Kar stopil je na parket v zasavskem večgeneracijskem centru. Namesto bergel je tridesetletnik, profesor zgodovine in teologije, avtor bolj eksistencialnega kot avtobiografskega romana Drugi jaz, ki so mu ga pisali dolgi dnevi okrevanja po zlomu proteze leta 2013, tokrat v rokah držal list in recitiral: »Hočeš znati vse, kar svet ti ponuja, prav vse, kar drugi zamuja.«

Če ne bi vedela, da je pred trinajstimi leti dobil življenjsko bitko proti sarkomu, ki se mu je zažrl v desno nogo, bi verz o drugih, ki zamujajo lepote sveta, najbrž razumela kot nekaj, kar gre v kontekst. A pri njem je čas dimenzija s krutim time outom, v katerem je spoznal, kako notranji človeški kompas čez noč spremeni smer. Njemu je »kompas« pri osemnajstih kost zamenjal z jekleno protezo. Še prej mu je odstranil tumor, mu povedal, da ne bo mogel več igrati košarke – in ga izzval na dvoboj v gladiatorsko areno, kjer je zmagovalec lahko samo eden, kot je zapisal v romanu s trojno pramensko zgradbo in enim zmagovalcem. Da je tudi v resničnem dvoboju zmagal, je Tomažu postalo jasno, ko je zdravnika slišal izreči zmagovito besedo: zdrav. Beseda, ki je bila cilj njegovega levjega boja, je bila izrečena.

Mladenič, ki je napisal roman o bitki z boleznijo, piše tudi poezijo. Ki vsa zveni kot prakrik, kričan iz ene same želje: biti živ! Ker le živ si si s kom lahko tudi čisto malo preblizu – v nekem drugem – ne črno-belem, ker življenje takšno pač ni –, barvnem nizu. In le živim – žal redkim – se zgodi, kar se je njemu: da je bila prvotna diagnoza napačna. Da je imel »le« – manj nevarno obliko raka … in da bo nekoč morda izdal tudi pesmi.