Dobro jutro: Učiteljica smučanja

Priznam. Ko sem pred leti prvič potoval v Južno Korejo, sem se tja odpravil s precejšnjo mero evropskega večvrednostnega kompleksa. Koreja nima ravno veliko naravnih virov. »Vse, kar imamo in na kar stavimo, je 'man power', človeška moč,« me je prepričevala osebna, od države najeta vodnica, ki je rekla, naj ji rečem kar Happy Kim. Korejci so izjemno delavni, nikoli nevljudni … in precej zadržani.

Vesela Kim ima bogat angleški besedni zaklad, R je sicer po pravilu L, toda je prekaljena in vsestranska vodnica. Ima tudi licenco za učenje smučanja, mi pove tretji ali četrti dan potovanja po Korejskem polotoku.

»A res,« se začudim, »to pomeni, da veliko smučate,« in se sprašujem, kako to, da še nisem nič slišal o športnih uspehih korejskih smučarjev. »Ja, kar smučamo, saj je več smučarskih središč, ki so le kako uro oddaljena od Seula.«

»Kdo bi si mislil, da si odlična smučarka,« odvrnem nejeverno. »Kje pa. Saj sploh ne znam smučati,« pravi Kim. »Čakaj, Kim, prej si rekla, da si učiteljica smučanja in da imaš licenco!« »Pa saj jo imam! Mnogi Azijci pridejo v Korejo na smučanje. Peljemo jih z avtobusom v zimska središča, kjer si sposodijo opremo, jaz jim pa potem v 20 minutah natančno razložim smučarsko teorijo. Obstaja nekaj napisanih pravil, ki jih je treba povedati tem popolnim začetnikom, preden se spustijo po hribu navzdol. In po mojem predavanju si to lahko privoščijo,« je pojasnila, kar jih poznam, edina učiteljica smučanja, ki še nikoli ni stala na smučkah. Prepričan sem, da odlično opravlja posel, saj so Korejci zelo temeljiti pri svojem delu. V težavah se znajdejo le, če morajo improvizirati in stvari ne gredo po vnaprej začrtanem načrtu.

Iz Seula sem odpotoval precej bolj spoštljiv, ne glede na smučarsko znanje nekaterih tamkajšnjih smučarskih učiteljev. Ne samo zaradi tega. In ne glede na to, da je njihov pogled na življenje v marsičem tako drugačen od našega.