Dobro jutro: Velika modrina

Vedno me je vznemirjala velika modrina. Ja, od Luca Bessona dalje še bolj. A ne dovolj, da bi si zares drznila v globine. Pred mnogimi leti sva se s kolegico naivni in željni avanture na obali Egipta vkrcali na turistično ladjico za potop na deset metrov. Nisem vedela, da pred tem potrebujem tečaj potapljanja, nihče me ni nič vprašal. Oblekli so me v neopren, dali na hrbet jeklenke in – v vodo. Kmalu po potopu nisem mogla dihati, kar se zgodi vsem začetnikom, menda. Spomnim se samo občutka, da umiram, začela sem refleksno plavati proti površju, dokler si nad gladino nisem strgala maske in vdihnila zrak. Takoj za mano se je pojavil inštruktor, ki ga do tega trenutka nisem videla, in z močnim ruskim naglasom zakričal: Are you crazy?! This is not a swimming pool! Zdaj pa nazaj v vodo. Ne grem, sem rekla. Ne grem več nazaj. A nisem imela izbire.

Tisto, kar sem doživela na svojem prvem »potopu«, me spremlja še danes. Ne samo podobe jat živopisnih eksotičnih rib in električni skat, ki je lebdel pred mano ... Bilo je nekaj nerazložljivega, občutek, zaradi katerega bi šla spet nazaj. A si ne upam. Najbrž sem se na zadnjem dopustu tudi zato namestila na koščku plaže, ki je bil blizu potapljaškega centra. Za temnimi sončnimi očali sem lahko, ne da bi me obtožili voajersta, opazovala potapljače, ki so prihajali iz vode. Dokler ni iz vode prišel par in se na obali prijel za roke, noge so jima drhtele, še nevajene trdih tal. Ko sta si snela maske, sem videla, da imata več kot šestdeset let, v njunih očeh je bila čarovnija in hkrati popolna povezanost. Spogledala sta se tako predano, da me je ganilo do solz. Skupaj sta videla nekaj, kar mi, opazovalci, ne bomo nikoli. Vsi tisti, ki so zaljubljeni v globine, imajo poseben lesk v očeh. Ker so videli preveč. In šli pregloboko. Ker so kot Mayolov stric v Veliki modrini videli morske deklice, ker so vsaj za trenutek doživeli, kako je biti prvi človek na luni, prvi človek na svojem planetu.