Dobro jutro: Verjeti v nemogoče

Rudar Mehmedalija Alić je bil prvi, ki je prinesel luč v temo in bil v tem popolnoma sam.

Objavljeno
02. oktober 2017 22.11
Vesna Milek
Vesna Milek
Film Rudar je Hanna A. W. Slak posnela po zgodbi rudarja Mehmedalije Alića, človeka, ki je verjel, da se v rudniku Huda jama sam z lastnimi rokami lahko prikoplje do resnice. Bil je prvi, ki je prinesel luč v temo in bil v tem popolnoma sam. »Najprej mu je roko podal Boštjan Videmšek, potem sem jaz prijela za roko Boštjana in zdaj se z vsakim gledalcem tega filma veriga nadaljuje,« pravi Hanna Slak.

Goran Dragić je po zmagi na evropskem prvenstvu nenehno poudarjal kolektivno zmago. »Ves čas smo se družili, dihali smo drug za drugega. Ni bilo egotripov. Če je eden rekel 'Gremo v levo', nas je vseh dvanajst šlo levo. Če je eden rekel 'Stop', se nas je vseh dvanajst ustavilo. Kot da smo eno telo.«

Na piranskem Festivalu evropskega in mediteranskega filma bo za svoj prispevek k filmski kinematografiji prejel priznanje Miro Purivatra, direktor Sarajevskega filmskega festivala, ki je nastal v ekstremnih okoliščinah, kot vojni kino, sredi najhujšega obleganja Sarajeva. Ker so ljudje potrebovali kulturo, potrebovali so nekaj, kar bi jih združilo, da se v skrivanju po kleteh in v strahu pred ostrostrelci niso počutili tako grozljivo sami. Prišla je Susan Sonntag in ponudila roko, prišel je Marco Muller, prišli so Laibach, prišli so drugi in ponesli pretresljivo zgodbo v svet.

Iz močne vizije ene osebe je nastala močna zgodba. Popolnoma različni, navidezno neprimerljivi primeri ljudi, ki so poskušali nemogoče, so navdihnili ljudi, da so jim verjeli in šli za njimi.

»Moje ambicije so bile od nekdaj videti nerealne,« mi je rekel Purivatra v enem od pogovorov, ki sva jih imela v kavarni na obali Miljacke. »Imam močno vizijo, ki me žene, da se lotim tudi projektov, ki se na začetku zdijo nemogoči. In to je morda edini problem, ki ga imam v komunikaciji z ljudmi. Ker pričakujem, da imajo ljudje, s katerimi delam, prav tako visoke standarde ali ambicije. Včasih od njih zahtevam veliko več, kot sami hočejo ali zmorejo. Vem, kaj hočem, vendar to, ali to res zmorem, ni odvisno samo od mene. Zato se trudim, da imam ob sebi res dobre sodelavce, ki jih ni strah sanjati nemogoče.«