Dobro jutro: Vsak od nas

John Forbes Nash se je v svojem dolgem življenju nekoč že vrnil iz nekega drugega duhovnega sveta. Izjemni matematik in Nobelov nagrajenec za ekonomijo, čigar življenje je režiser Ron Howard ovekovečil v filmu Čudoviti um, je po svojih prelomnih odkritjih potonil v shizofrenijo in šele na stara leta spet postal »normalen«. Ob njegovem slovesu konec tedna se spominjamo človeka izjemnih vzponov in nerazumljenih globin.

Kakršen je tudi vsak od nas, pa čeprav običajno v manjši meri. Ali raje: kakršen bi lahko bil vsak od nas. V Koloradu živi 47-letna nekdanja kmetica, ki je med hranjenjem kokoši nesrečno padla in si hudo poškodovala možgane – ter se po okrevanju spremenila v matematičnega genija z izjemnim umetniškim talentom. Leigh Erceg zdaj vidi zvoke in sliši barve, njene nove sposobnosti so zabeležili z magnetno resonanco. Hkrati se nova genialka ne spomni ničesar iz svojega prejšnjega življenja, prepoznala ni niti lastne matere. Ne doživlja več nobenih čustvenih razburjenj, naučiti se je morala, kdaj je v družbi pravi čas za smeh, kdaj za resno pozornost. Stvari, ki so samoumevne že večini majhnih otrok, ji mora v vsakem položaju posebej razlagati najboljša prijateljica. Prej izjemno družabna ženska s celo paleto moških prijateljev je zdaj introvertiran savant.

Že od nekdaj vemo, da smo ljudje med seboj zelo različni, zaradi Leigh Erceg in podobnih primerov pa smo se zavedeli, da bi lahko bil drugačen tudi vsak od nas in morda kdaj v prihodnosti celo bo, če se bodo s sedanjo hitrostjo nadaljevale biotehnične in genetsko-računalniške raziskave. Ne glede na to, kaj smo ali nismo in kaj bomo, če bomo, pa prav vsi hlepimo po priznavanju – takšnih, kakršni smo. Vrsta psiholoških raziskav kaže, da si vsak od nas želi predvsem spoštovanja in sprejemanja. Ko bomo naslednjič sumničavo opazovali kakšnega »čudaka«, se spomnimo, da je tudi on le človek. Ali bolje: predvsem človek!