Dobro jutro: Za vse je kriva Alexis

Z rdečo corvette sva nesporno ženski: ona na dveh kolesih, jaz na dveh nogah. Pred dnevi pa sva se počutili resno ogroženi. Kaj vse je v moških očeh lahko – ženska!

Naju ustavi priletni gospod na nedeljskem sprehodu. Malce bi pokramljal: »Kaj pravite, bo oni grški babn'ci, no, kako ji je že ime, ne morem se spomniti, danes 'ratalo' ali ji ne bo?«; Corvettino pedalo zastane, meni pa grška levica, volitve in Aleksis Cipras pred oči: zelo moški, zelo ateist in zelo brez kravate. Če bi jo imel, si ga s corvette zamišljava v vsaj petindvajsetih odtenkih sive. Tole z gospodovo grško babn'co zna biti zato pomota, ugibava, in za vsak primer vprašava: »Najbrž mislite Ciprasa?« Gospod odkimava. »Sirizo?«

»Ja, njo,« olajšano vzdihne, »se nisem spomnil imena. Babn'ce ... Grške al' naše, ste pa res od hudiča.«

»Siriza, Siriza« sva ga slišali zadovoljno ponavljati, ko se je počasi oddaljeval.

Corvette je rezgetala od smeha. Balanca se ji je vihala navzgor kot Filipu Flisarju brki, ko je osvojil naziv svetovnega prvaka. Lahko bi bilo tudi slabše, jo rahlo lopnem po balanci. »Kako?!« Stric bi naju lahko pobaral po – Aleksis s Cipra, recimo. »Nemogoče. Aleksis je vendar moški,« se ni dala corvette v svojih petdesetih odtenkih gume. Pravzaprav je lahko tudi babn'ca, sem jo poučila: Alexis iz Denverja. »Američanka,« je nad Alexis, vražjo babn'co iz žajfnice Dinastija, prhnila corvette, čista Slovenka. Ee, moja corvette, premlada si, da bi se je spomnila, gospodu s sprehoda pa bi znala biti znana – bivša od ta star'ga Carringtona ...

Corvette je šlo še po nekaj kilometrih na smeh. Dokler ji nisem povedala zgodbe o usodi tet iz Trbovelj. V davnih časih, ko je bil gospod s sprehoda še Aleksisovih let, je v trboveljsko termoelektrarno vozil avtobus z napisom Prevoz tet. In marsikdo stricev ni upal gor, misleč, da je samo za – tete.