Dobro jutro: Žlahtni pokloni

Niso vse družbe enako dostojanstvene in občutljive, kakor niso vse zmožne napisati svetovne literature, kaj šele da bi dale Nobelovega nagrajenca. Nekatera okolja so preozka, pa naj se še tako slepijo z lastno veličino. A saj z ljudmi ni nič drugače ... Portugalska je »dala« dva nobelovca, eden je bil pisatelj José Saramago.

Pred kratkim sem v Lizboni na dvorišču pred znamenito Caso dos Bicos, kjer zadnja tri leta domuje Fundacija Joséja Saramaga, z avtorjevimi Drobnimi spomini v roki posedela na klopi ob menda že stoletni oljki; mišljeno je tako. Bralec naj bi se v mislih vsaj na kratko pogovoril s piscem, čigar posmrtni pepel so raztresli pod lepo drevo. Še prej ali pa pozneje je vabljen, da se v Casi, arhitekturnem biseru 16. stoletja, poglobi v književnikovo zgodbo.

Potem ko je Saramago pred petimi leti umrl, so oljko prenesli iz njegove rodne vasi Azinhaga, zemljo pa s kanarskega Lanzarota, kjer je – »v prostovoljnem izgnanstvu« – preživel zadnje poldrugo desetletje življenja in dočakal smrt. Na španski otok se je umaknil, ker je bil ogorčen nad »politično cenzuro«, ki si jo je dovolila tedanja portugalska vlada. Zamera je bila huda. Kdor je Saramaga vsaj malo bral, ve, kako zelo ga je motila človeška slepota, v zaslepljenosti smo sposobni najbolj okrutnih in umazanih dejanj. Brezglavo se uničujemo v lastnem smradu ... – v njem zmorejo videti samo posamezniki, drugi morda spet spregledajo čez čas.

Portugalci so Saramaga pokopali spoštljivo in hvaležno, žalovali so dva dni. Medtem ko je letalo z njegovim truplom s španskega otoka poletelo proti Lizboni, so ga žalujoče množice – španske, ki ga imajo prav tako za nekoliko svojega, ob vzletu in portugalske ob pristanku – v večni pokoj pospremile s knjigami v rokah. Ljudje so ga brali na glas, kakor lahko danes segajo po njem v »njegovi« hiši v osrčju Lizbone, nedaleč stran od reke Tejo, tudi na klopi ob lepi oljki.

Niso vse družbe enako žlahtne niti velike.