Tiskane izdaje
Tovrstni pojavi - strokovnjaki za marketing jim rečejo viralne vsebine - dandanašnji premorejo vso duhamornost starega prežvečenega jugoslovanskega vica, a ker se bo vedno našla kritična masa za ušesi mokrih smrkavcev, ki bo štos slišala ali videla prvič je pač eden od aksiomov digitalnega življenja, da ste vse skupaj že nekje videli (in da ta ista stvar obstaja v pornografski različici).
Seveda se potem zgodi, da vam katerega od teh viralcev, memov, gifov ali starih tvitov Donalda Trumpa servirajo liki, ki bi si lahko služili kruh kot demonstratorji Dunning-Krugerjevega efekta, vsi po vrsti diplomanti univerze Google, ki so prebrali članek ali dva o neki temi in zdaj suvereno drugim solijo pamet.
Denimo, o svobodi govora. O medijih. O načelu delitve oblasti. Ali pa družbenih in političnih sistemih, pri čemer smrtno resno, ne da bi razumeli poanto ali vedeli, da je vic recikliran do onemoglosti, uporabijo princip dveh krav. Ko pa vendar vsi vedo, da je edini pravi način za razlago sveta okoli nas opazovanje dveletnikov v peskovniku med šolskimi počitnicami.
Želite vedeti, kako deluje neoliberalizem? Posadite otroke v peskovnik, vsakega s svojo igračo in opazujte. Slej ko prej si bosta eden ali dva otroka prisvojila vse igrače v peskovniku in trdila, da jih hočejo drugi otroci ukrasti. Seveda se bo končalo v solzah.
Samoupravni socializem? Vse igračke v peskovniku so skupne in otroci se sproti odločajo, kdo bo imel katero. Slej ko prej dva ali več otrok hoče isto igračo in vse skupaj se konča v solzah.
Državni intervencionizem? Ata in mama končno kupita igračo, ki jo mulc razbije po petih minutah v peskovniku. Konča se v solzah.
Komunizem? Vse igrače v peskovniku so v skupni uporabi in otroci lepo skrbijo zanje. Vse skupaj se konča v solzah, ko pridejo starši, oznanijo, da je treba domov in tako grobo prekinejo pravljico.
Predstavniška demokracija? O politiki deljenja igrač se dogovorijo starši. Vse skupaj se konča v solzah, ker vsaj eden od staršev vztraja, da bo naredil vse namesto svojega mulca.
Gospodarski mehurček? Vsak otrok v peskovnik prinese enako igračo. Konča se v solzah.
In za konec še new-age hipsterijada: starši se skupaj z otroci učijo čuječnosti v brezglutenskem peskovniku.
In za konec še recesija in državni bailout? Mularija se skrega, stepe in polomi igrače nakar starši iz obupa financirajo premik v bazen, kjer se zgodba ponovi.
Pa naj še kdo reče, da dopust ni zgolj nadaljevanje stresa z drugimi sredstvi.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor blogaSleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
