Dobrodošli v džungli: Klovni na minskem polju

V Blatnem dolu ni nič drugače kot na Otoku, ne glede na to, da imamo vsaj začasno bolj stabilne politične institucije in bolj strpno družbo.

Objavljeno
29. junij 2016 23.45
FRANCE-BRITAIN-UE-VOTE-BREXIT
Aljaž Pengov Bitenc
Aljaž Pengov Bitenc

Teden dni je že minilo od glasovanja o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije, pa razsežnosti posledic odločitve za odhod še vedno niso povsem jasne. Jasno je le to, da tako rekoč nihče ni imel načrta za »dan potem«, kot se reče.

Res, državljanska vojna pri laburistih, kjer šef stranke Corbyn vztraja na položaju, kljub temu da je izgubil podporo v poslanski skupini, dobiva epske razsežnosti, saj v njegovi vladi v senci po novem odstopajo tudi ministri, ki jih je imenoval pred nekaj dnevi. Hkrati pa se pri vladajočih konservativcih kot hudič križa otepajo položaja, ki ga je z besedami »zakaj bi se moral samo jaz ukvarjati s tem sranjem?« zapustil David Cameron.

Seveda ne kaže pozabiti niti na skrajno desničarskega bebca Nigela Faragea, ki najprej prizna poraz na referendumu, nato priznanje umakne, a le zato, da lahko prizna, da so v kampanji za izstop brezsramno lagali, na koncu pa v evropskem parlamentu, kjer greje sedež že sedemnajst let, vsem drugim dela »šlek, šlek, korenček«. Res, zelo odraslo. Naj mu nekdo da liziko.

Velika Britanija je v manj kot 48 urah po referendumu doživela finančni šok zgodovinskih razsežnosti ter popolno notranje- in zunanjepolitično implozijo, ki še najbolj spominja na kombinacijo shakespearjanske nasledstvene drame in stalinistične čistke.

Pa pri tem sploh še nismo omenili dejstva, da bo preostalih 27 članic EU ter njene institucije državo na vsak način hotelo posaditi v oslovsko klop in ji vsiliti precej slabše pogoje sodelovanja, kot jih je imela doslej. In, povejmo na glas, Velika Britanija si je v EU izgovorila precej izjem. Prav tako se skoraj nihče še ne ukvarja z britanskim položajem v varnostnem svetu Združenih narodov. Ta bo še posebej negotov, če se Združeno kraljestvo razdruži (sic!) in gresta Škotska in Severna Irska vsaka svojo pot. Ni čudno, da so Američani zaskrbljeni, Rusi se rahlo muzajo, Francozi, kot vedno, preračunavajo. Kitajci pa, kot bi nedvomno rekel pokojni Jurij Gustinčič, modro molčijo.

Položaj še najbolje opiše lik Malcolma Tuckerja, političnega stratega v BBC-jevi črni komediji The Thick of It. Vse skupaj je dejansko na moč podobno klovnom, ki tečejo čez minsko polje.


Podobno je tudi v Blatnem dolu, ne glede na to, da imamo vsaj začasno bolj stabilne politične institucije in bolj strpno družbo kot na Otoku.

Predsedniku republike se je oni dan namreč zahotelo pogovarjati o prihodnosti EU. Ne s komerkoli, pač pa s premierom Cerarjem in šefom SDS Janšo. Kaj točno bi se na takšnem sestanku pogovarjali, ni čisto jasno. Zgolj domnevamo lahko, da o njegovem grandioznem načrtu za Združene države Evrope, s katerim mu je, čeprav morda kaže v pravo smer, uspelo v eni sapi omeniti evropsko ustavo (vsi vemo, kako se je končala ta zgodba) in referendum, pa čeprav je oba postavil nekam v nedoločljivo prihodnost.

Res je, da ima predsednik države vsa pooblastila, da skliče takšen ali drugačen posvet. Konec koncev poleg premiera in zunanjega ministra prav on na diplomatskem parketu predstavlja državo v celoti. A po drugi strani ima premier popolnoma prav, ko pove, da sestanek, na katerem sedijo šef vlade, šef države in šef zgolj ene opozicijske stranke, ni smiseln.

Še več: čeprav so pri Pahorjevih očitno dojeli svojo zmoto in po novem usklajujejo sestanek šefov vseh parlamentarnih strank (kar je malenkost boljša ideja od prvotne), jim še vedno ni jasno, da bi se morali uskladiti predvsem predsednik republike, premier in zunanji minister (vsaj ta se, na srečo, te dni drži ustaljenega izrazja). Kajti ti trije so glavni akterji slovenske zunanje politike. In prav zaradi tega zunanjepolitičnega triumvirata je nujno, da v razmerah, kakršne vladajo v postbrexitovski Evropi, vsi trije govorijo iste stvari. Ali pa vsaj, da govori samo eden izmed treh.

Tako pa Pahor sanja dolgoročne sanje o federalni Evropi in (spet) nemško-francoskem vlaku, medtem ko Cerar podpira praktičen pristop evropske komisije, ki zahteva čim hitrejši začetek izstopnih pogajanj in naravnost pove, da je besedičenje o Združenih državah Evrope kontraproduktivno.

Povedano drugače, predsednik republike v javnih nastopih gradi federalne gradove v oblakih, premier pa mu odkrito nasprotuje.

Potem se pa čudimo, da nas nikoli nihče nič ne vpraša.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).

Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.