Tiskane izdaje
Do predsedniških volitev nas ločijo še približno štirje meseci in seznam kandidatov, ki si želijo prihodnjih pet let uradovati na Erjavčevi 17 v Ljubljani, se ustrezno daljša. Kljub vsemu je bil marsikdo presenečen, ko je svoj naskok na to funkcijo napovedal tudi Damjan Murko.
Na prvi pogled se zdi kot slaba šala, a kandidatura štajerskega slavčka se je pravzaprav morala zgoditi. Politična krajina v Blatnem dolu še nikoli ni tako zelo dovzetna za (samo)promotorje vseh barv, vonjev in okusov, kot je danes. Kamorkoli pogledamo, povsod gomazi likov, ki živijo od klikov, lajkov, sekund na televiziji in stolpcev v revijah omejenega dometa ter uredniške presoje. Pa najsibo to v šovbiznisu (oziroma, v slovenskem primeru, šov-obrti) ali pa v politiki. Dandanes je razlikovati med tema dvema včasih res težko. »Murko za precednika« je v bistvu zgolj logični nasledek tega trenda. Kdaj, če ne zdaj, in kdo, če ne on.
Kajti, če dobro pogledate iztekajoči se mandat Boruta Pahorja, boste ugotovili, da v resnici gledate slabo kopijo Damjana Murka. Resda se je Pahor najprej želel zgledovati po kom drugem. Na začetku je rade volje citiral Churchilla pa tudi kakšen kvazikennedyjevski vzklik mu ni bil tuj. Vsekakor se je trudil biti podoben komurkoli drugemu kot Borutu Pahorju, politiku, ki boleha za kronično neodločnostjo (ali pa morda tudi ne). Pa je naneslo tako, da se je Pahorjev novi politični slog še najbolje ujel z Murkovim medijskim ciparjenjem. Pač, življenje od dogodka do dogodka, če se medijska pozornost začne izgubljati, je treba poskrbeti za škandalček, in če vse drugo odpove, lahko vedno izdaš nov koledar.
Da ne bo pomote. Slovenske predsedniške volitve so skoraj vedno kot luč vešče privlekle raznorazne proste strelce in vaške posebneže. Še največ prahu je pred desetimi leti dvignil Artur Štern (se ga še spomnite?), ki je kobajagi kandidral za predsednika in še bolj kobajagi snemal film, od kampanje pa je ostal le Pijin striptiz na tiskovki.
Kandidatura Boruta Pahorja pa je pomenila normalizacijo tovrstnih eskapad. Če so Štern in njemu podobni poskušali dokazati, da je kdorkoli lahko predsednik, se je Pahor uspešno dokazal obratno: da je predsednik lahko kdorkoli. Tiskar, pleskar, gasilec, gozdar, zdravnik, smetar in celo pevec. Včasih mu uspe biti celo predsednik.
Na nedavnih britanskih volitvah so v okrožju, kjer je kandidirala premierka Theresa May, med drugimi kandidiral tudi kandidat Monster Raving Loony Party, stranke, ki od nekdaj trdi, da so »normalni« politiki krivi za trenutno stanje stvari, in je torej čas, da na položaje izvolimo norce. Poleg njega pa sta nastopila tudi Elmo (priljubljeni lik iz otroške oddaje Sezamova ulica) in Lord Buckethead, ki se je predstavljal kot zunajzemeljsko bitje, poslano na naš planet, da namesto nas uredi stvari. Recimo, nacionalizira pevko Adele.
Resda so od daleč te stvari videti nekoliko bolj smešno, kot verjetno v resnici so, in resda se britanskega humorja ne da kar tako naučiti. A poanta zgodbe je drugje: V Sloveniji se kandidati, predsedniški in drugi, jemljejo smrtno resno. Pa četudi z lastnim neznanjem in prevzetnostjo zmrcvarijo ugled funkcije, ki jo zasedajo.
Zato je prav, da se je Damjan Murko odločil za kandidaturo za šefa države. Če nič drugega, bodo ljudje lahko končno izbirali med originalom in slabo kopijo.
(*) - v naslovu je beseda precednik namenoma zapisana tako, kot je
**
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos pa opravlja naloge urednika in novinarja. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
