Tiskane izdaje
Britansko javnost, politično in tisto drugo, je te dni presenetila vest, da so v parlamentu uničili vso dokumentacijo o finančnih nadomestilih poslank in poslancev, starejšo od leta 2010. Stvar je toliko bolj boleča, ker je britanska politika še vedno polna ministrov, poslancev in bivših poslancev, ki bi hoteli postati bivši bivši poslanci in ki so veselo sodelovali v množični nabirki cekina iz naslova raznoraznih dodatkov za ločeno življenje, vzdrževanje stika z bazo, začasno bivališče, skratka, vsega tistega, kar poslansko plačo oplemeniti skoraj tako, kot vam to obljubljajo Nigerijci, ki vam po elektronski pošti obljubljajo goro denarja, ki da čaka prav na vas. Danes bi temu rekli sistemska korupcija.
Če na hitro povzamemo: britanski poslanci in ministri so dolga leta poleg že tako ali tako lepe plačice vlekli še dodaten dinar v obliki bonitet in refundacij, pri čemer so številke dosegale obscene vrednosti. Kajti če se je britanski politik znašel, je lahko garsonjerico v Londonu prijavil kot svoje stalno bivališče, medtem ko je petsobno domovanje, kjer z ženo v resnici domujeta, odgovornim za izplačila »prodal« kot vikend. In ker se ne spodobi, da ubogi poslanec živi v luknji, v katero niti žene ne more stisniti, so seveda zacingljale spodobne finančne kompenzacije za te nevzdržne razmere.
In ravno ko se je zdelo, da bodo Britanci dobili neke vrste parlamentarni Supervizor, se pravi javno dostopne podatke o prijavljenih in odobrenih stroških, je »Speaker of the House«, torej šef parlamenta John Bercow (tisti, čigar žena Sally se je pred leti fotografirala oblečena zgolj v rjuho, s falično podobo stolpa britanskega parlamenta v ozadju) odobril uničenje dokumentacije, ki je pričevala o vrhuncu stroškovne orgije.
Uradno je to storil zaradi varstva osebnih podatkov, a bolj ali manj jasno je, da se je Bercow zelo potrudil, da so podatki − sicer z zakonsko podlago − izgubljeni za vedno. Prav tako je jasno, da je − kljub obljubam o večji transparentnosti dela parlamenta − to storil predvsem zato, da bi ustavil vedno nova razkritja nečednosti, ki s političnega prizorišča odnašajo nova in nova imena.
Če ni fovšije, je dovolj za vse. Oziroma vsaj za tiste, ki znajo ob pravem trenutku vsaj pogledati stran, če že ne aktivno sodelovati. V najbolj spornem obdobju, v letih 2008 in 2009, so si britanski poslanci izplačali za 92 milijonov funtov oziroma okoli sto milijonov evrov bonitet. Kadar so v igri takšni denarji, roka hitro roko umije. Pa čeprav je Speaker Bercow pred nastopom obljubljal bolj odprt in transparenten parlament.
A resnici na ljubo so britanske parlamentarno-finančne zdrahe za naše razmere še vedno učbenik demokracije. Kajti tudi v Blatnem dolu se sem ter tja pojavi kakšna nenaravna koalicija, ki iz finančnih razlogov transcendira tradicionalno delitev na levo in desno. In kadar se planeti poravnajo v to smer, slovenska politika brez težav premika gore. Denarja.
Seveda je zdaj že jasno, da govorimo o Tešu 6. Projektu, za potrebe katerega so začasno (?) izginile delitve na naše in vaše in zaradi katerega so pri Socialnih demokratih nehali hoditi na drugo stran ulice, kadar so videli, da se jim približuje kakšen Janšev esdeesovec. In obratno, seveda.
Prav naveza SD-SDS je, ob tihem sodelovanju številnih drugih strank, izglasovala 440 milijonov evrov vredno garancijo za gradnjo šestega bloga šoštanjske termoelektrarne. 440 milijonov! To je skoraj petkrat več od tistih britanskih 95 milijonov, ki so zamajali legitimnost tamkajšnjega parlamenta in povzročili politično krizo.
V Sloveniji politične krize povzročajo osebne ambicije nedoraslih politikov, medtem ko se po finančni plati zgodb(e) stvari lahko hitro rešijo. Če je denarja dovolj. In če ga ni dovolj za vse, projekt pač malo podražimo. Denimo, iz šeststo milijonov na 1,4 milijarde evrov.
Teš 6 seveda ni edini tak primer. V resnici gre zgolj za kulminacijo pristopa »tako se je vedno delalo«. Spomnite se zgodb s policijskim čolnom. Tako kot Teš 6 je bila tudi policijska morska strela narejena po meri in posebnih zahtevah naročnika. In tudi temu ustrezno draga. Pa še več časa je bila na kopnem v popravilu kot na vodi.
Takrat se je po medijih predvajala ocena, da bi, če bi slovenska država kupovala serijsko izdelano in le malo manj zmogljivo plovilo, za isti denar lahko kupila pravo malo flotiljo policijskih čolnov. Tako nekako je tudi s Tešem 6. Izkazuje se, da bi lahko ob tretjino manj zmogljivem bloku lahko vse skupaj zgradili za drobiž (vsaj v primerjavi z vrtoglavo skoraj milijardo in pol), pa še bolj učinkovito bi bilo vse skupaj na dolgi rok.
A temeljna razlika med Slovenijo in Veliko Britanijo ni v obsegu denarja, s katerim politični razred dela kot svinja z mehom. Konec koncev tudi Britancem kdaj pa kdaj projekt uide izpod nadzora. Glavna razlika je ta, da so ob razkritju finančnih rabot začele padati glave. Neposredno zaradi škandala je odstopilo vsaj trideset ljudi, mnogim drugim pa se finančne orgije izpred let še danes vračajo kot bumerang.
V Sloveniji zaradi Teša 6 ni odstopil nihče. No, šefe šoštanjske termoelektrarne menjajo kot po tekočem traku, kot da bi računali na to, da bodo prej ali slej našli nekoga, ki zna delati in ki ne bo potopil celotne slovenske energetike. A na politično odgovornost ni bil poklican nihče. Še več: ljudje, ki so najbolj odgovorni za to, da je projekt dobil politično kritje, danes hodijo po medijih in v luči kriminalističnih preiskav in nepojasnjenih vsot denarja pri ključnih ljudeh omejujejo škodo in prepričujejo vsakega, ki je pripravljen prisluhniti, da gre zgolj za ohranjanje delovnih mest v Šaleški dolini.
Verjetno bi bilo preveč nesramno, če bi nekdanjega velenjskega župana Srečka Meha na tej točki kdo vprašal, koliko od teh 3500 delovnih mest bi lahko ohranili z Rotnikovimi 870.000 evri (domnevno) neznanega izvora. Da o 285 milijonih oškodovanja, ki so jih pri gradnji Teša 6 (za zdaj) zaznali kriminalisti, sploh ne govorimo.
Slovenska energetika, ki se je še pred leti zdela kot zlata jama brez dna (kako znano to zveni!), je danes nevarno blizu zloma. Ceno premogovne avanture s šestim šoštanjskim blokom bomo tako ali drugače plačali davkoplačevalci. Bodisi z višjimi cenami elektrike bodisi s kakšno dodatno dokapitalizacijo in prenosom na slabo banko ali kaj podobnega.
Edina neznanka v tej zgodbi je reakcija tistih 3500 zaposlenih, ko bodo ugotovili, da so jih nategnili njihovi lastni ljudje, in to na način, proti kateremu elektronska pošta iz Nigerije izgleda prav nedolžno.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
