Tiskane izdaje
Oni dan smo na tem mestu zabavljali čez zakon o medijih. Konkretno, ob razpravi o dopolnitvah zakona o medijih na pristojnem parlamentarnem odboru. No, takrat smo na koncu zapisali, da se bodo, kljub temu da so imeli že na odboru komaj kaj pametnega povedati, poslanci na plenarni seji spustili z verige, kot se reče.
Seveda nas niso razočarali. Pri tem jih sploh ni motilo, da je od silnih sprememb kvot slovenske glasbe, ki jih je ministrstvo za kulturo spustilo v obtok poleti, ostalo bore malo. Po novem količina slovenske glasbe v programih ostaja enaka kot doslej, le polovico kvote morajo radii predvajati v dnevnem (bolj poslušanem) oddajnem času.
Do sem še nekako gre. A ker brez kompliciranja očitno ne gre, novela zakona predvideva tudi obveznost predvajanja slovenske glasbe, mlajše od dveh let. Ta glasba, ki bo zbrana na nekem seznamu, za katerega bo skrbelo ministrstvo, naj bi predstavljala četrtino vse predvajane slovenske glasbe.
Če poenostavimo: država bo za četrtino kvote slovenske glasbe predpisala seznam dovoljenih komadov. Res, dobrodošli v džungli. Ravno ko se je zdelo, da smo v Blatnem dolu prišli do točke, kjer je tudi domorodna glasba dovolj žanrsko raznovrstna, da lahko brez slabe vesti ali resne prisile izbiramo zgolj po kriteriju kakovosti, se je vmešala država in rekla »tole lahko vrtite, tega pa ne«. Hvala, res.
Pri tem smo bili priča zanimivemu fenomenu, kjer so na eni strani državno predpisane vsebine radijskih postaj podprle stranke, ki same sebe smatrajo za zagovornice tržnega gospodarstva, na drugi strani pa so bodrenje narodne zavesti skozi kvote podprle stranke, ki ob besedi nacionalizem postanejo živčne. Častna omemba gre na tej točki sicer samostojnemu poslancu Janku Möderndorferju, ki je − sicer po tem, ko je poskušal z enim amandmajem na novo napisati skoraj pol zakona, pa so ga na pristojnem odboru zavrnili − kvote ne samo kritiziral, temveč edini tudi glasoval proti ureditvi, ki bo očitno obveljala.
O strelu v koleno, ki ga je radijskim postajam in − ironično − glasbenikom s tem poslala država, se je na široko razpisal kolega Karoli z Vala 202 in njegovemu razmisleku ni kaj dodati. Se pa zato velja pozabavati z retoričnimi bravurami, s katerimi so vrli nosilci in nosilke javnih funkcij hoteli skriti plehkost svojih gostilniških razpredanj.
Pri tem sta prednjačila poslanec NSi Jernej Vrtovec in resorna ministrica Julijana Bizjak Mlakar. Prvemu se je, denimo, poleg tega da je kvote hkrati podpiral in jih ni podpiral, zareklo tudi, da so v rajnki Jugoslaviji v sedemdesetih in osemdesetih letih preganjali predvajanje punk glasbe.
Tudi če odmislimo očitni ha-ha moment, ko poslanec stranke, ki se silno rada sonči v domoljubju, dvome glede kvot utemelji s punk glasbo, ostaja dejstvo, da je bila tovrstna godba v Jugi prilično spoštovana. Dobro, oblast v Beogradu ali Ljubljani nad panksi ni bila ravno navdušena, a podobno je veljalo za oblast v Londonu, tako da o kakšnem sistemskem preganjanju ne bi mogli govoriti.
A še slabše se je odrezala Julijana Bizjak Mlakar, ki ji je v zaključnem povzetku ušlo, da mladina danes v glavnem poje samo tuje, ne pa tudi domačih popevk. Ne samo da je trditev flagrantno napačna (ministrica naj si izvoli obiskati koncerte domačih izvajalcev raznih žanrov, če ne verjame), da si kaj takšnega drzne reči oseba, ki pripada generaciji, ki je obsesirala na Stonese in Beatle, je katastrofa prvega reda.
Ko je bila resorna ministrica mlada, so njeni vrstniki (kdo ve, morda pa tudi ona sama) iskali tisoč in en način, da bi ujeli signal Radia Luksemburg, enega redkih virov zahodne rock glasbe, ki se ga je ponoči slišalo globoko na teritoriju socializma. Danes, ko ima mladina virov glasbe v nepredstavljivem izobilju, pa je ministrica tik pred tem, da se ji zgodi blatnodolska verzija Radia Erevan:
- Ali so kvote predvajane slovenske glasbe dosegle svoj učinek in zaščitile slovenski jezik?
- Načeloma da. Zdaj se po radiu ne posluša več niti tuja glasba.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
