Tiskane izdaje
Eden bolj zabavnih stranskih proizvodov ameriškega predvolilnega cirkusa so neameriški navijači Donalda Trumpa. Tudi v Blatnem dolu jih je nekaj, ki se jim zdi strašansko dobra ideja, da bi The Donald tisto deželo spet naredil ameriško.
Ti liki so − predvsem zaradi navdušenja nad Trumpovo idejo zidu kot preprečevanja migracij − tako zagreti za Trumpa, da mirne duše spregledajo, kako bi najbolj znani slovenski zet v funkciji velikega ameriškega bwane svet vrgel s tečajev in ga pognal k vragu. No, resnici na ljubo tega v Blatnem dolu niti ni težko spregledati. Ne sicer, ker bi nam manjkalo tovrstnih informacij, pač pa zato, ker se bolj ali manj ukvarjamo zgolj sami s sabo.
Tako ni, denimo, skoraj nihče opazil Trumpove izjave, da druge države članice zveze Nato izčrpavajo ZDA in da je čas, da začnejo za zaščito plačevati. Debata o črnogorskem članstvu v zvezi Nato se ne bi mogla zgoditi ob bolj ironičnem trenutku.
Balkanske stereotipe na stran, Trumpovi simplicizmi bi morali njegove blatnodolske podpornike skrbeti. Spreminjati sistem kolektivne varnosti v neke vrste klub, kjer višino članarine določa vunbacitelj na vratih, pomeni manj varnosti za vse, tudi za njegovo falango navdušencev pod Alpami.
Ko smo že pri tem, ta isti vunbacitelj je zadnje čase prepričan, da bi bilo najbolje, če bi se s severnokorejskim mulcem, ki si za rojstni dan še vedo želi atomsko bombo, pogovoril na štiri oči in mu povedal svoje. Trumpu očitno na kraj pameti ne pade, da je takšen pogovor prav tisto, kar si Kim Jong Un in režim v Pjongjangu ves čas želita, saj bi ju Združene države tako posredno priznale za igralca, ki si zasluži mesto pri »taveliki mizi«. Ampak o tem kdaj drugič.
Nazaj v domačo gmajno, kjer nam s takšno ihto vsiljujejo retuširanje osamosvojitvene zgodovine, da je zelo malo ljudi opazilo, da je na Poljskem in Madžarskem cel halo zaradi Billa Clintona. Nekdanji predsednik in verjetni bodoči prvi mož ZDA je oni dan med kampanjo v zvezni državi New Jersey ostro nastopil proti Trumpovemu populizmu. Tega da je v Evropi na pretek in pri tem izpostavil nekdanji ameriški ljubljenki, Poljsko in Madžarsko, kot državi, kjer se oblast vedno manj zmeni za demokratične standarde in se vedno bolj zgleduje po Vladimirju Putinu.
In tu se stvari resno zakomplicirajo. Dobro, uradnima Varšavi in Budimpešti se je sicer strgal film (čeprav vsaj zadnja precej odkrito koketira z režimom v Moskvi), a za našo zgodbo je to manj pomembno. Bolj zanimivo je, da se v Sloveniji podmnožice malikovalcev Trumpa, navdušencev nad Orbánom in izganjalcev Putina tako rekoč prekrivajo.
Trije problematični liki, ki skupaj z aktualno poljsko oblastjo za Evropo dolgoročno ne pomenijo nič dobrega, saj jo hočejo vsak na svoj način oslabiti. Poleti se nam tako obetajo zanimivi prizori, ko bodo ob Putinovem obisku Slovenije do ruskega predsednika najbolj kritični največji feni Putinovih dveh največjih fenov.
V primerjavi s takšnimi slepimi pegami pri razumevanju sveta okoli sebe je bila hladna vojna naravnost jasna in preprosta za razumevanje.
