Tiskane izdaje
Včasih je veljalo, da so taksisti ljudski preroki, zgornje pa mi je zaupal voznik mestnega avtobusa v Ljubljani, na (kako simbolično!) progi številka trinajst.
Zadnji hip sem pritekla pred že zaprta vrata avtobusa. Ta šofer ni odpeljal pred mojim nosom, ampak je dovolil, da vstopim. Zahvalila sem se mu in še nekaj sva rekla o vremenu. Potem je omenil, naj ga pokličem, če imamo kakšen star pralni stroj ali kolo.
»Posel skrit v dobroto,« takoj je padel v mojih očeh. Ampak kmalu me je bilo pošteno sram mojih misli.
»Veste, sem iz Bosne in presrečen, da živim v Sloveniji. Z ženo nama je uspelo preurediti hiško in sva hvaležna. Mojim rojakom pa gre zelo slabo. Zato so mi gasilci v našem kraju poceni prodali kombi, zdaj pobiram rabljene stvari, jih popravim in peljem v Bosno. Vse zastonj, se razume.«
Kaj sirotam iz vasi pomeni kolo, mami samohranilki pa pralni stroj, ni treba razglabljati. Je pa skrajno malo ljudi, ki so zadovoljni s tem, da pomagajo drugim. Redno.
Živimo v demokraciji, pri tem ugotavljamo, da je vanjo dodobra ukleščen kastni sistem ali z drugo besedo huda razslojitev prebivalstva. Kastni sistem deluje zato, ker tekmujemo med seboj in imamo zato manj časa za pomoč.
Svetle in dragocene izjeme obstajajo, v vseh kastah. Vendar se morajo varovanci Anite Ogulin izpostaviti s svojimi mukami, da kaj dobijo. Drugače ne vemo in ne opazimo. Šele trpljenje, ki nam je servirano skorajda prežvečeno na krožniku, se nas dotakne.
Kam torej spadamo?
Najnižja kasta je tista v parku. Če pripadate njej, obroke dobite v javni kuhinji, hlače pri Kraljih ulice in niti slučajno ne veste, kje boste spali. Trpite tudi zaradi odvisnosti in nimate denarja, dobrih povezav s sorodniki in prijatelji. Upanje ostaja.
Najvišja kasta ima bančni račun v davčni oazi, trezor pa v Švici. Tudi zasebno letalo ali helikopter. Že zdavnaj ne veste več, koliko stane žemlja v trgovini ali kaj pomeni vzeti posojilo za nakup šolskih potrebščin za otroke. Kako ste prišli do denarja, veste samo vi in bog. Pa še vaš odvetnik.
Sledi kasta nepremičninarjev. Stavbe, ozemlja, gozdovi. Vas spominja tudi na Cerkev? Skratka tudi ta kasta nima najmanjšega pojma, kaj je to, ko se treseš, ali boš zmogel plačati elektriko. Vsega je na pretek. Brezbrižno opazovanje življenja skozi zatemnjena stekla nečloveško dragega avtomobila je vaše vsakodnevno opravilo.
Vmes pride večinska kasta, ki zajema vsaj pol Slovenije, in to je življenje od plače do plače. Po možnosti je nanjo prisesan stanovanjski kredit. Pijavka na računu in vampir na duši, za dober dan. Če kdo izgubi službo, je jedilnik z Rdečega križa. Pred cesto vas lahko reši le usmiljenje sorodnikov, če govorijo z vami. Kajti revežev se vsi otepajo.
Tanjši sloj notarjev, pravnikov, računalničarjev, gradbenikov, zdravnikov, zobozdravnikov in različnih strokovnjakov za operacije vseh vrst nima težav, da gre na počitnice. No, in še kaj drugega bi se našlo.
Sledijo obrtniki in kmetje. Nekateri delajo veliko in si uspejo prigarati dostojno življenje.
Politiki in visoka državna uprava so posebna kasta. Z zelo posebnimi privilegiji. Recimo najem državnega stanovanja za 60 evrov. Oče, ki je zbolel za rakom in ima mladoletnega sina, lahko sanja svoje sanje, tega stanovanja ne bo videl. Verjetno ni dovolj zaslužen ali pa je preveč pošten. Nekaj od tega.
Imamo tudi kasto mafije s svojimi pravili, ki ima lovke v vseh drugih kastah. Ima tudi lastnosti vseh kast, kar ni naključje.
V ponedeljek, 25. maja, je bil bivši dan mladosti. Spominjam se občutkov in nekakšnega optimizma. Od kod se je vzel? Zdaj imamo tudi predsednika in svojevrsten dan mladosti − maturantsko parado. Na cesti popivajo otročički, predsednik jih nagovarja z zvodniškim izrazoslovjem, ampak optimizma kljub temu ne bomo izgubili.
Srčnost in dobrota presegata vse kaste. Za zgled nam je lahko šofer. Zakaj šofer, in ne kakšen silno uspešen bogatun?
Patologija bogatih družin je nevarna, je zapisal Chis Hedges, ker je prekleta z denarjem in privilegiji. Značilno je pomankanje empatije, ki je posledica vseživljenjskega prepričanja, da ti vse pripada. Bogataši nimajo nobene potrebe po samožrtvovanju. Definicija prijateljstva je v takih krogih zajeta v vprašanju: »Kaj lahko storiš zame?«
Hkrati magnate obseda neprestana želja po povečanju bogastva in moči. Pri tem so bogataške združbe prepričane, da so bogastvo in privilegiji več kot inteligenca in vrline. Vidno uživajo v nebrzadni zabavi in narcisoidnosti. Realnost dojemajo le skozi svoj lastni pohlep. Tudi revne družine imajo svoje patologije, a so ob patologiji bogatih kot sveča ob soncu, je sočen Hedges. Tudi znanstvenikom postaja očitno, da so revni bolj sočutni kot bogati.
Želite primer? Trgovka bo nakazala ob svoji plači, ki je 600 evrov, 20 evrov za družino v stiski. Na običajni elitni dobrodelni prireditvi imajo dame (tako se želijo imenovati) večerne oprave vredne več kot tisoč evrov in njihovi partnerji ure, ki so vredne skoraj pol stanovanja. Tam njih sto skupaj zbere tisoč evrov za dober namen. Želijo, da jim pri tem ploskamo in smo jim hvaležni.
Vse je jasno že od Jezusovih besed dalje. Bakreni novčič od vdove je več kot zlatnik bogataša. To je njemu mala smet, kot vi. Vsaj dokler se ne prebudi.
