Tiskane izdaje
Četrta izvedba Festivala slovenske domoljubne pesmi v veselodecembrskem predreferendumskem šundru nekako ne pride do izraza. Ne glede na nesrečni termin pa je festival očitno postal stalnica: iz obskurne kočevske telovadnice se je preselil v osrednji kulturni hram in pridobil pozornost RTV-jevskih kamer, neposredni prenos ter oznako tradicionalen. In ne glede na očitno omejen nabor nastopajočih − sklepam na podlagi rotiranja istih imen − je, kot kaže, treba z njim računati tudi v prihodnje.
Še vedno mi sicer ni povsem jasno, zakaj ta festival sploh potrebujemo. Tudi če sprejmem tezo, da je temeljni problem naše skupnosti pomanjkanje domoljubja (po mojem mnenju so težave sicer drugje), ne razumem, kako naj bi festival popevk stanje na tem področju izboljšal. Tako kot mi ni povsem jasno, kaj naj bi bila njegova presežna vrednost v primerjavi s prireditvami ob dnevih državnosti in samostojnosti ter kulturnem prazniku, ki nas sicer skozi neki ponavljajoč, vsakoletni ritual opominjajo na temeljne vrednote skupnosti in jo s tem osrediščajo. Ampak dobro, obstoj festivala je dejstvo, okrog katerega verjetno nima smisla prelivati črnila. Kar ostaja fascinantno, je estetski kredo, ki mu je festival zavezan.
Domoljubje je v svojem temelju lepa emocija, ki sama po sebi ne pomeni nič kičastega. Ukoreninjenost ter stik z lastno kulturo in preteklostjo sta preprosto temelj celovitega prebivanja vsakega posameznika. Kot takšno je domoljubje nekaj, kar v raznih preobrazbah pripada vsem in bi zato moralo segati onkraj političnih delitev. Seveda pa v našem polariziranem kotlu marsikaj ni tako, kot bi moralo biti.
V Sloveniji si je pojem domoljubja in z njim povezane vrednote absolutno prisvojila desnica. Za to je v prvi vrsti kriva levica, ki se v svoji vzvišeni svetovljanski drži tovrstnim temam praviloma izogiba v največjem možnem loku. In ta ovinek ustvarja prostor, v katerega se desnica mirno in udobno ugnezdi; jasno, če je pa na voljo. Izraza prisvojitev ali uzurpacija potemtakem sploh nista primerna; levica je patriotski diskurz svojemu nasprotnemu polu pač prepustila.
In prav v ta prostor se vpisuje Festival slovenske domoljubne pesmi. Njegove desničarske naravnanosti mu seveda ne smemo očitati; glede na to, da se levica pojma domoljubje očitno sramuje in se mu posledično odreka, drugačen kot tak preprosto ne more biti. Kar pa glede na dejstvo, da festival operira z vrednoto, ki naj bi se tikala vseh, smemo in tudi moramo postavljati pod vprašaj, sta njegova vsebinska in estetska razsežnost.
In estetska podoba slovenskega domoljubja je − če je festival njegova realna ilustracija − katastrofalna. Blutundbodenovska, z narodnimi nošami in patetičnimi govori ozaljšana prireditev normalnega človeka prisili, da se zazre v konice svojih čevljev. Brigadirska rimanica, ki se ne zaveda mnogoplastnosti poetičnega jezika in metafore kot njegovega temeljnega orodja ter bi si zato zaslužila mesto v literarnih učbenikih kot primer tega, kaj poezija ni. Usodno vino, prevedeno v jezik državne komemoracije.
Zakaj se me to sploh tiče? Odgovor je preprost: imam se za domoljuba. Ustvarjalsko in življenjsko sem zavezan tej kulturi in temu jeziku, ki je edini jezik, v katerem se resnično zmorem izražati. Imam svojo Kataleno, s katero že dolga leta iščemo in odkrivamo ustvarjalni dialog z glasbeno in pesemsko tradicijo tega naroda in njegove kulture. In ta dežela mi veliko pomeni, zato v njej vztrajam. Vse to imenujem domoljubje. Festival, ki naj bi bil praznovanje tega skupnega čustva, pa je zgolj in samo festival slabega okusa.
Ne gre za politiko, gre za estetiko. In če se spomnimo na praznovanja dneva mladosti v bivši domovini; očitno sta levica in desnica, ko pride do praznovanja domovinskosti, zavezani isti estetski kategoriji: čistemu kiču.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
