Tiskane izdaje
»Država je tvorba, ki je stalno obsojena na propad, narod pa tvorba, ki je neprekinjeno obsojena na sramoto in duhovno šibkost. Življenje pa je brezup, na katerega se lahko naslanjajo filozofije, v katerem mora konec koncev vse zblazneti.«
Thomas Bernhard, iz govora ob prevzemu male avstrijske državne nagrade za literaturo.
Prva polovica februarja ni samo čas, ki nas spomni na Prešernovo smrt in zanjo povezane protokolarne dogodke, s katerimi Slovenija vsako leto poskuša vzbujati vtis, da kultura pri nas nekaj šteje. Je čas, ko obeležujemo spomin na nekoga, ki je za razumevanje zapletenih odnosov med državo in umetnostjo v enaindvajsetem stoletju bistveno bolj relevanten, čeprav ni bil Slovenec - spomin na avstrijskega književnika Thomasa Bernharda.
Thomas Bernahrd, ki ničesar na tem ljubem svetu ni sovražil bolj od dejstva, da se je narodil v nočno moro, ki sliši na ime Avstrija, je bil namreč človek, ki je morda jasneje kot kateri koli drugi avtor razumel, da pride čas, ko od naroda ne ostane nič več, razen kolektivne zarote svetohlincev, ki si radi izmišljujejo posvečene razloge za svoje nizkotne radosti in da je to čas, ko je malokaj tako slabo upravičenega in kontraproduktivnega, kot izrekanje ljubezni do domovine. Pride čas, ko je edino domovinsko čustvo, ki si ga dostojen človek lahko privošči, odpor.
Vsebina Bernhardovega odpora je bila zamera do tradicionalne avstrijske hipokrizije, ki je ob pravi priložnosti zmožna brez prevelike zadrege zatavati v fašizem, nato pa brez kakršnega koli občutka za odgovornost, to odmisliti, pozabiti, izbrisati. Loščiti porcelan, vabiti goste na večerje ob svečah, kramljati, se smehljati, si čestitati za rafiniranost duha in okusa. A čisto preveč preprosto bi bilo verjeti, da so to lastnosti, ki so z rojstvom zvezane z nekim specifičnim narodom. To so lastnosti, ki pripadajo človeštvu. In samo pravih okoliščin je treba, pa lahko izbruhnejo na plan kjerkoli in kadarkoli.
Nelagodno vzdušje zadnji let daje slutiti, da so okoliščine prave. Veliko ljudi se je že in veliko se jih še bo odzvalo, kot so se v stoletju, ki je za nami, odzvali najšibkejši med Bernhardovimi sonarodnjaki. Se bo dovolj ljudi pripravljenih odzvati, kot bi se odzval Bernhard? Je kritične mase dovolj za odpor?
Zadnjič sem nekje naletela na podatek, da je Aljaska vsakomur, ki se je vsaj za pol leta (v zimskem času) pripravljen priseliti na njihova poledenela tla, podeli 18.000 dolarjev nagrade. Čeprav v bolj optimističnih časih rada sanjarim, kako lepo bi bilo, če bi vsak razsoden, svobodomiseln in ljubezniv slovenski državljan kupi nepremičnino v Trstu, dokler se ne bi vsi, ki v srcu dobro mislimo, preselili na morje, si izgradili intelektualno infrastrukturo z začetka minulega stoletja, nato pa srečno živeli do konca svoji dni, zadnje dni razmišljam, da morebiti tudi večna tema aljaške zime ne more biti tako črna, kot je naraščajoči mrak, ki se počasi, a vztrajno, spet spušča nad Evropo. Kdaj gremo?
***
Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Piše literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina, Poglede in Mladino ter blog na spletni strani Dela.
