Tiskane izdaje
Jutro po deževni noči v Travniku je bilo precej sveže in tudi oblaki so še ostali na nebu. Ker je bilo videti, da bi spet lahko začelo deževati, sem jutranji odhod iz Travnika proti Zenici za nekaj ur preložil. Čas sem porabil za ogled tamkajšnjega gradu, ki se pne nad mestom in kjer sva se v zanimiv pogovor o mestu, njegovi zgodovini in prihodnosti zapletla s Seadom Muslimovićem, vodnikom po gradu, ki ga obiskujejo številni turisti, predvsem iz muslimanskih dežel z območja Bližnjega vzhoda, Arabskega polotoka in Perzije, ki sicer predstavljajo največji delež turistov v deželi.
Sead Muslimović, vodnik po gradu v Travniku. Foto: Blaž Račič
Podobno kot številni drugi moji sogovorniki v Bosni je tudi Sead Muslimović poudaril, da dežela ob tem, da jo zapuščajo predvsem mladi, ki iščejo boljši kos kruha v drugih evropskih deželah, ostaja brez prihodnosti. Podobno občutijo tudi v Travniku, kjer so najbolj ponosni na rojaka, Nobelovega nagrajenca za literaturo Iva Andrića in kjer živahnost življenju v mestu daje več tisoč študentov iz Turčije, ki se šolajo na tamkajšnjih zasebnih univerzah.
Pogled na Travnik z gradu. Foto: Blaž Račič
Na moja opažanja, da so številne hiše in zemljišča ob cestah, po katerih sem vozil, na prodaj, je sogovorik dejal, da so med kupci hiš in zemljišč v Bosni zdaj predvsem tujci iz že omenjenih držav. »Zdaj, v poletnem času, je na Arabskem polotoku okoli 45 stopinj Celzija. Tu v Bosni je podnebje primernejše za življenje, temperature so nižje, poleg tega imamo zelene gozdove in lepo naravo, ki še dodatno privlači tujce,« je razlagal Muslimović.
V naravnih lepotah Bosna prav dosti ne zaostaja za zeleno Slovenijo, a je odnos ljudi do narave zelo slab, kar se še najlepše vidi ob in v vodotokih. V njih sicer živijo ribe (sodeč po ribičih, ki sem jih opazoval ob rekah), a je različne plastične embalaže v vodah več kot rib, sem dejal, medtem ko me je Muslimović vodil do osrednjega muzejskega prstora na gradu v Travniku. Bosna je bila okoli 400 let pod turško vladavino, kar je v deželi pustilo neizbrisen pečat in kar sem si lahko ogledal na razstavi na gradu.
Čeprav je bilo vreme še naprej oblačno, sem se odločil, da kljub vsemu nadaljujem potovanje. Sead Muslimović me je pred potjo od Travnika proti Vitezu opozoril na zelo gost promet, ki bi mi lahko zagrenil kolesarjenje. Njegova napoved se je uresničila in do Viteza sem moral po dotrajani cesti in v zelo gostem prometu kolesariti zelo previdno. V Vitezu sem nekaj pojedel, za pot proti Zenici pa sem izbral bližnjico, čez hribe. Domačini so me sicer svarili, da je vzpon dolg in zahteven, a sem vztrajal pri svojem, saj sem ocenil, da bo na stranski cesti manj prometa in bolj varno. Na koncu se je izkazalo, da vzpon kljub vsemu ni bil tako zahteven, kot so mi ga opisovali domačini. Seveda, s kolesi se Bosanci kaj malo vozijo in cestne strmine gledajo le skozi avtomobilska stekla, pa se jim vse skupaj zdi bolj zahtevno, kot je v resnici, sem ugotavljal.
Železarna Zenica. Foto: Blaž Račič
Nekajkilometrskemu vzponu je sledil bolj zabaven del vožnje − s hriba v dolino, v Zenico, ki leži ob reki Bosni. Zenico sem si želel ogledati zgolj zaradi tamkajšnje železarne, saj sem si kot Jeseničan, ki je vse življenje gledal jeseniško železarno, hotel ogledati še katero drugo podobno tovarno. Podobno kot na Jesenicah so bile tudi v Zenici nekatere površine in železarski obrati opuščeni, domačini pa so navajali, da je od nekdanjih 12.000 delavcev, kolikor jih je v Zenici delalo še v nekdanji skupni državi, zdaj zaposlena le še četrtina, okoli 3000 delavcev, lastniki železarne pa so zdaj Indijci oziroma največja železarska družba na svetu Arcelor Mittal.
V Zenici sem prvič na tem potovanju vozil po kolesarski stezi, veliko bolj negovoto pa je bilo videti nadaljevanje poti proti glavnemu mestu Bosne in Hercegovine, Sarajevu. Ko sem domačine spraševal, po kateri cesti naj se peljem proti Sarajevu, so mi namreč razlagali, naj grem kar po cesti, rezervirani za motorna vozila. Vendar tam kolesarjem vožnja ni dovoljena, sem opozorjal sogovornike. Druge možnosti nimaš, so me »potolažili«. Nekaj časa sem se tako hitri cesti izogibal po lokalnih cestah, a sem kmalu spoznal, da drugače kot po hitri cesti res ne bo šlo. Promet ni bil ravno gost, saj so ob tej prometnici pred nekaj leti zgradili avtocesto in se je zato del prometa preselil tja.
Termoelektrarna Kakanj. Foto: Blaž Račič
Počasi sem le nadaljeval potovanje in po skupaj dobrih štirih urah vožnje prikolesaril v Kakanj. O kraju nisem vedel veliko, razen to, da je tam nekoč deloval rudnik. »Rudnik črnega premoga še zdaj deluje in zaposluje okoli dva tisoč rudarjev,« je povedal taksist, ki sem ga nagovoril. Kraj, podobno kot drugi kraji v Bosni, ni kazal najlepše podobe. Zlasti stolpnice so ponujale precej žalosten videz, saj je zob časa njihove fasade že dodobra načel, zato me, obiskovalca, mesto ni pritegnilo.
Kakanj sem za seboj pustil naslednje jutro in se namenil proti prestolnici. Po poldrugi uri vožnje sem se najprej ustavil v Visokem, kraju, čigar ime je v svet ponesel dr. Semir Osmanagić, ki v svojih raziskavah trdi, da v dolini, kjer je danes Visoko, stojijo piramide, stare 30.000 let. Za nekatere so Osmnanagićeva dognanja resna znanost, drugim se zdijo njegove navedbe bajke iz davnine.
Megalit v labirintu. Foto: Blaž Račič
Kdo je postavil piramide, zakaj in kako, raziskovalcem ni povsem jasno, a še naprej iščejo odgovore, je med ogledom podzemnega labirinta na Ravnah v Visokem, ki predstavlja del kompleksa piramid, razlagal vodnik Emir Zubić. Ogled rovov ni dal veliko pojasnil, a se je mogoče strinjati s tistimi, ki ugotavljajo, da je najmanj nenavadna geološka sestava podzemnega labirinta, saj je sestavljen pretežno iz peska, v njem so odkrili tudi različne večje kamne − megalite. To dejstvo odpira veliko vprašanj o zgodovini naše civilizacije, morebitnih predhodnih civilizacijah, ki so domnevno živele na tem območju, pa tudi o tem, ali smo v vesolju sami. Hm, vemo le to, da ne vemo veliko.
Zadnja postaja pred Sarajevom je bila za menoj, ko sem se odpravil na še zadnjih 30 kilometrov poti do glavnega mesta Bosne in Hercegovine. Čutil sem, da so noge po osmih dneh kolesarjenja po precej hriboviti Bosni težke in sem zato proti cilju napredoval počasneje. Popvrečno hitrost vožnje sem sicer ohranjal (pri dobrih 16 kilometrih na uro), a sem se večkrat ustavil, si odpočil in se okrepčal.
Prihod v glavno mesto prek Vogošće je razgled na mesto, ujeto med hribe, dolgo časa zakrival. Končno pa se je pred menoj pojavila tabla z napisom: Sarajevo.
Sarajevo. Foto: Blaž Račič
Po skoraj 600 kilometrih vožnje od Metlike si bom v Sarajevu vzel nekaj časa za odmor in počitek, ogled mestnega središča in kakšna zanimiva srečanja, sem razmišljal, ko sem vozil mimo dvorane Zetra, ob kateri olimpijski krogi na stolpu še vedno spominjajo na največji dogodek, ki ga je Sarajevo gostilo v času nekdanje Jugoslavije.
Safet Salkić, nekdanji borec, opozarja na neurejen status države do nekdanjih borcev. Foto: Blaž Račič
Le streljaj od Zetre sem se spet ustavil, tokrat zaradi postavljenih šotorov v enem od mestnih parkov. Safet Salkić je razlagal, da s kolegi, vojnimi veterani, protestirajo, ker jim država prav nič ne pomaga in je tako rekoč pozabila na njihovo vlogo med vojno, ki se je bíla na bosanskih tleh. »Zdajšnje politične elite mislijo le nase in na svoje bližnje in prijatelje, na nas, borce, pa so pozabili,« je povedal o vzrokih za proteste. V šotorih v parku so nastanjeni zadnje tri tedne, s protesti bodo vztrajali, dokler njihovih zahtev politika ne bo izpolnila, je bil prepričan Salkić in poudaril, da je država zelo draga.
Občine, kantoni, Federacija BIH in Republika Srbska ter država Bosna in Hercegovina potrebujejo ogromen administrativni aparat. Postavljen je bil, da bi servisirali potrebe prebivalstva in podjetij, a je njihov učinek pičel. Salkić je še navedel, da imajo na različnih ravneh v državi kar 128 različnih ministrstev. »Kje na svetu je še tako?« se je spraševal nekdanji borec, pritegnili so mu tudi drugi protestniki, ki so se nato nastavili še pred fotografski objektiv.
Spust v mesto in k reki Miljacki ter vzpon na Bistrik, kot se imenuje del mesta, le streljaj oddaljen od Baščaršije, in kjer me je sprejel moj sarajevski gostitelj Salih, je bil še zadnji del poti pred dvodnevnim počitkom. Sprva sem mislil v mestu ostati le en dan, a me je gostoljubni Salih zbadal, češ, »kam se ti mudi« (»Kuda žuriš, jarane?«).
Baščaršija. Foto: Blaž Račič
Za to, da sem ostal en dan dlje, je poleg obiska Baščaršije in uživanje v tamkajšnjih lokalih ob bosanskih specialitetah (burek, krompiruša, baklava, kava ...) zaslužna tudi druščina, ki sem jo srečal v Salihovi hiši. Zanimiv sogovornik je bil, denimo, Anglež Elliot, ki dela doktorsko disertacijo o Bosni in Bosancih. Kot novinar sem ga izzval, naj mi poskusi čim bolj na kratko opisati Sarajevo. Po razmisleku je dejal, da je Sarajevo največja vas na svetu. Po vojni so številni ljudje zapustili Sarajevo, vanj pa so se priselili ljudje, ki so pred tem živeli na podeželju v drugih predelih države in s seboj prinesli navade in kulturo iz svojega okolja. To se zdaj pozna v mestu, ki je tudi za Saliha pravzaprav vas.
Baščaršija. Foto: Blaž Račič
Sarajevo je vas, kljub temu da je eno redkih mest na svetu, ki ima v svojem središču, v radiju le okoli 200 metrov, cerkve štirih različnih veroizpovedi (muslimanske, krščanske, pravoslavne, židovske), kar je povedal prodajalec perzijskih preprog v enem najbolj znanih mestnih shajališč Morića han. Že res, da je bilo nekoč Sarajevo mesto različnih kultur in verstev, je dejal Elliot. Po krvavi vojni pred dvema desetletjema je to danes mesto, kjer živi večinoma musimansko prebivalstvo, medtem ko je pripadnikov preostalih ver malo, je ugotavljal Anglež.
Kljub vsemu je Sarajevo zanimivo mesto in upam, da ga kdaj še obiščem in bolje spoznam. Čeprav mi je Salih prigovarjal, naj ostanem še kakšen dan in se do Mostarja, denimo, zapeljem z vlakom, pa sem ostal pri svojem, pot proti Konjicu in Mostarju pa bom nadaljeval, seveda, s kolesom.
