Tiskane izdaje
O letošnjem poletju ne bi mogel ravno trditi, da nas ubija z neznosno vročino (čeprav menda govori statistika precej drugače), saj nas občasno ohladi kakšna frontica in nam prihrani nočno svaljkanje po prepotenih rjuhah. Mogoče sicer nisem ravno najbolj zanesljiv opazovalec nebesnih pojavov in njih vremenskih vplivov, ker preživim večino dni v svoji pivovarni, ki je globoko zakopana v gosto senco košatih dreves na eni strani in glomaznega industrijskega objekta na drugi. Ko iz prijetnega hladu, skozi velika okna izložbenih naddimenzij pogledujem na ulico, zares včasih s pogledom ošvrknem kak prepoten obraz, ki pa običajno kar švigne mimo in mi ne daje vtisa vsesplošnega globalnega segrevanja.
Sem pa opazil, da so v zadnjih dneh takšni prizori čedalje redkejši ali pa so celo izginili in gotovo je lahko vzrok samo ta, da so marljivi uslužbenci okoliških podjetji mrknili na dopust. Kdo si tega ne bi želel? Da odide sredi poletja na dopust, nekam v hribe ali na morje, s šotorom ob jezero, kjer ga lahko zmoti samo preglasno ptičje žvrgolenje. Kaj takega dandanes seveda ni mogoče, saj je globalizacija, politika nizkocenovnih prevoznikov in pa seveda aktualna svetovna politična situacija izpraznila nekatere svetovne turistične destinacije in druge napolnila čez rob, kjer ni miru niti za hip. Pa kljub temu seveda človeku paše, da jo nekam pobriše, poskuša tam malo počiti, zbistriti glavo ali se vsaj nadihati drugačnega zraka.
Pa vprašajte kmeta, ali si lahko privošči počitnice? S kravami molznicami v hlevu zagotovo ne! Čeprav ni videti, ampak pivovarji smo, bolj ali manj, na istem. Naša živina so mikroskopsko majhni organizmi, ki jih ljubkovalno imenujemo kvas. Skrbimo za nepredstavljivo število požeruhov sladkega mošta (za srednje močno pivo tipa ale potrebujemo okoli deset miljonov celic na mililiter), ki jim moramo zagotoviti ustrezno okolje, da bodo iz sladice naredili pivo po naših željah. To sicer ne pomeni, da se moramo z njimi pogovarjati, čeprav so se nekaterii kolegi vživeli v vlogo šepetalcev kvasu, je pa z njimi vsekakor precej dela, še posebej za tiste, ki so se odločili za tehniko vzgoje in razmnoževanja v lastnem obratu.
»Dejstvo je, pa naj se za pivovarja sliši še tako čudno, da lažje pogoltnem slabo pivo kot slabo vino.« Foto: osebni arhiv
Ker smo v naši pivovarni Tektonik šele na začetku svoje poti, saj smo na trgu šele od oktobra lani, smo, kot je to bolj ali manj običaj pri zagonskih podjetjih, kadrovsko podhranjeni. Za celoten pogon skrbiva samo dva člana, jaz se ukvarjam s tehnologijo, kolega z marketingom in prodajo, v resnici pa delava oba vse. Kljub temu si kakšen dan oddiha, mogoče celo teden dopusta, lahko privoščiva. Seveda je to odvisno od ritma naših kvasovk, ki pa kot po Murphyjevem pravilu poteka ravno nasprotno kot naše želje.
Dnevni izleti s kolesom, običajno pa samo nekajurni, so zame prijetna sprostitev in čas za razmišljanje. Enakomerno pedaliranje, če seveda klanec navkreber ni prehud, deluje zelo pomirjajoče in sveže ideje kar bruhajo na plan. Jasno pa živahna cirkulacija krvi v razširjenem žilnem sistemu in rahlo pregreto mišično tkivo zahtevata nekaj več tekočine kot običajno, zato je bidon z izotoničnim napitkom vedno prehitro prazen. Prav za takšne trenutke bi bilo pivo izjemo dobrodošlo, saj je zelo hranljivo, polno vitaminov in mineralov, ki jih telo med naporom iztoči skozi kožne pore. Malce težav bi povzročil alkohol, ki še pospešuje dehidracijo, a v nizki koncentraciji te ne bi smele biti prevelike.
Pred nekaj dnevi sem se tako odpravil na kolesarjenje iz Ljubljane proti Polhovemu Gradcu, čez Črni vrh, na obisk k prijatelju v Poljansko dolino. Na poti po ravninskem delu sem neizmerno užival, saj motornega prometa ni bilo veliko, od Polhovega Gradca v hrib pa se je začelo sopihanje. Poti nisem poznal, pred odhodom sem si jo samo ogledal na zemljevidu, saj sem se zanašal na mobilno aplikacijo. Seveda je ravno tam zmanjkalo signala in prepuščen sem bil samo taborniškim izkušnjam orientacije v gozdu, ki sem jo pridobil pred zelo davnimi časi. Asfalta je že zdavnaj zmanjkalo in nekaj časa sem blodil po prašnih makadamskih cestah. Domačin, ki se je mimo pripeljal na traktorju, mi je na hitro razložil, kam naj grem, in si seveda mislil svoje (Ljubljančani ...). Na oko zadnji kilometer pred vrhom sem prepešačil, prepoten in izmučen, saj je bil klanec tako hud, da mi je sprednje kolo ob pritiskanju na pedala dvigovalo, ob nagibu nekoliko naprej pa zadnje spodrsavalo.
Na vrhu pa, kot sa se mi je prikazala Marija. Gasilski dom, na vratih katerega je na belem kartonu s polmetrskimi črkami pisalo ODPRTO. Za hip sem verjel, da se čudeži zares dogajajo. Ponudba bifeja sicer ni bila prav bogata, izbiral sem lahko le med rdečo in zeleno etiketo. Za Šiškarja se seveda spodobi, da izbere rdečo ... in zlil sem ga po grlu s tako slastjo, kot že dolgo nobenega. V tistem trenutku sem celo pomislil, da moram prisopihati prav na vrh hriba sredi pragozda, da spoznam, kako dobro pivo varijo pri našem sosedu čez štreko.
Nauk zgodbe je seveda ta (če lahko dopolnim zgodbo iz prejšnjega posta), da osebni okus ni definiran samo z razumskimi in načelnimi odločitvami, temveč nanj vplivajo tudi razni motilci, kot so okolje, kondicija, starost, stres, splošno razpoloženje, torej objektivne in subjektivne okoliščine.
Nedolgo tega sem sedel na vrtu prijetnega lokala, ki dá veliko na pivo in ga tudi kvalitetno postreže. Z znancem sva po dolgem času našla trenutek za malo daljši sproščujoč klepet, seveda ob kozarcu vsak svojega tisti hip najljubšega piva. Klepetala sva o marsičem in seveda tudi o delu v pivovarni in verjetno o skoraj vsem, kar je povezano s pivom. Ob obujanju spominov in prepletanju zgodb, ki sva si jih brez prestanka podajala drug drugemu v objem, je ob skoraj že izčrpanem repertoarju prišla na vrsto tudi ta, takrat čisto sveža, prej omenjena kolesarska.
Do trakrat sva se tako rekoč z vsem strinjala in se že skoraj kameradovsko trepljala po ramah, potem pa je čisto nedolžno, a v nekoliko očitajočem tonu izrečeno vprašanje »a ti piješ Union?!« prestavilo avtomatski menjalnik v bolj kritično prestavo. Polemika se je kar lepo razvila, vsak je predočil svoje argumente, ki pa niso pomagali zbližati stališč. On je predlagal špricer ali vino, zmešano s vodo, a nekako sem mu poskušal razložiti, da vina skoraj ne pijem. Jaz pijem pivo! Vino naročim izključno v družbi, običajno ob hrani. Dobro vino mi je všeč, rad ga spijem kozarec, vendar − pa naj se za pivovarja sliši še tako čudno − lažje pogoltnem slabo pivo kot slabo vino.
Z različnimi okusi zares nima smisla obremenjevati svoje okolice.
***
Marko Jamnik je fotograf, pisec pivovarskega bloga in pivovar.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu delajo družbo:
- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin,
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt,
- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna,
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic, in
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, lastnik podjetja Sladkozvočje.
