Tiskane izdaje
Paul McCartney, ki bo konec tedna na megakoncertu velikih šestih v kalifornijski puščavi, me je v rosni mladosti zastrupil z bendom Kluba osamljenih src narednika Pepperja. Revija Rolling Stone ga je postavila na prestol glasbenih dosežkov.
»Mi boš še pošiljala valentina, rojstnodnevna voščila in steklenico vina čez mnoga leta, ko se postaram, izgubim lase? Boš zaklenila vrata, če bom zunaj do četrt na tri?
Samo reci, bom s teboj! Ko bo žarnica pregorela, jo bom zamenjal, da boš lahko pletla dalje ob kaminu. Ob nedeljah pa na kolo, v vrt in nad plevel.
Poleti najameva hišico na Cresu, če ne bo predrago. Bova stiskala in varčevala, z vnuki na kolenih: Vera, Črt in Dejv.
Pošlji razglednico, zapiši vrstico, povej, kaj misliš, poudari natančno! Odgovori in uradno podpiši: »Moj za vedno!« Me boš še potrebovala, me boš še hranila, ko bom 64?«
Paul je to zapisal, ko je bil star 16. Nič se ni spremenil, pesem je ostala, samo mi smo nenadoma, po eni sami noči, junaki njegove pesmi. In lahko beremo članke o tem, kako pesem spodbuja srčne bolezni, da deli stare in mlade ...
Ma ne, prav nasprotno: Mc Cartney me je že takrat pripravil na drugi oktober, ko jesen v eni sami noči zamenja poletje in se začenjajo nove lepe stvari. Včeraj smo kolesarili, gledali oblak cipljev pod morjem, se predali žarkom, videli neverjeten portret znanega slovenskega odvetnika v mestni galeriji, avstrijskega slikarja, ki se očitno zgleduje po Tisnikarju.
Poslušali zgodbico o 60-letni mladenki, ki si je po facebooku omislila ljubezen. Na FB je bil še princ iz sanj. Ko sta se vendarle zmenila za sestanek, pa – kako klasično – se nista spoznala: on droban, siromak že na videz, morda celo v nevarni navezi z moškim, ki je v bližnjem avtomobilu sumljivo telefoniral ...
Kaj, če jo ugrabijo in prodajo v kak harem? K sreči je niso spoznali, čakali so na lepotico tridesetih z vihravimi rdečimi lasmi in pokončnimi grčami ...
