Evropska (stran)pota: Evropa na razpadajočem čolnu
čet, 28.01.2016, 15:00
Evropska (stran)pota: Evropa na razpadajočem čolnu
Postaja jasno, da ublažitve krize brez velike kupčije s Turčijo ne bo.

Begunska kriza na stari celini traja že pol leta in vsi načrti, s katerimi je Unija doslej poskušala položaj vsaj za silo obvladati, so spodleteli. Bolj ko mineva čas, več je predlogov »ustvarjalnih« rešitev.

Videti je, kot da bo v prihodnjih tednih več realističnih predlogov, ki ne bodo temeljili zgolj na lažnih upih, denimo glede solidarnosti znotraj EU. Še bolj postaja jasno, da ublažitve krize brez velike kupčije s Turčijo ne bo.

Polomija je najbolj očitna pri sistemu premeščanja 160.000 beguncev iz najbolj obremenjenih držav, predvsem Grčije in Italije. Jeseni sprejeta shema »kvot« je sicer postala del pravnega reda EU, a njeno izvajanje je katastrofalno. Tako je bilo doslej premeščenih le 414 beguncev. Niti največji optimisti ne pričakujejo več, da bo shema začela delovati.

V predsedujoči EU Nizozemski že razmišljajo o novi rešitvi, ki predvideva, da bi Turčiji ponudili neposredno preselitev do 250.000 beguncev, ki so se zatekli na njeno ozemlje. V zameno bi Turčija morala sprejeti nazaj vse prebežnike, ki bi z njene obale prišli na grške otoke. Skratka: če Turčija ustavi priliv beguncev, se lahko začne veliko preseljevanje po Evropi.

Podobno rešitev kot edino realistično že nekaj čas zagovarja predsednik nevladne Evropske iniciative za stabilnost (ESI) Gerald Knaus. To naj bi bil nekakšen načrt B za Angelo Merkel. Če bi se Nemčija, ki je že tako daleč najbolj želeni cilj prebežnikov, hitro odločila, da neposredno sprejme večje število beguncev iz Turčije, bi z Ankaro lahko vzpostavili odnos, v katerem bi bilo več zaupanja.

Ker Turčija od EU še ni dobila niti obljubljenih treh milijard evrov za pomoč več kot dvema milijonoma beguncev na njenih tleh, v evropske deklaracije o skupni delitvi bremen ne verjame. Zato pravega interesa za ustavitev begunskega toka nima.

Preselitev velikega števila beguncev bi bil velik logističen zalogaj. Poleg tega bi v njem skoraj gotovo spet sodelovala le koalicija voljnih. Da bi bilo v njej, vsaj na začetku, še kaj več držav od skupine, ki že tako sprejema begunce (Avstrija, Nemčija, Švedska), ni pričakovano. Od držav, kakršna je Slovenija, ki bi oklevale pri sprejetju nekaj deset ljudi, nočejo biti odvisni.

Pozitivnih strani reševanja z neposrednim preseljevanjem bi bilo več. Zaprla bi se kaotična balkanska pot, ki je veliko breme za tranzitne države in povečuje trpljenje beguncev. Poleg tega bi iz Turčije lahko preseljevali begunce, ki najbolj potrebujejo pomoč. Tisti, ki nimajo denarja, sploh ne morajo plačati tihotapcev za pot čez morje v Grčijo. Tudi starejšim beguncem je usojeno, da živijo v največji bedi, saj o poti v Evropo ne morejo niti sanjati.

Financiranje načrta neposrednega preseljevanja bi po nizozemskih načrtih potekalo iz proračuna EU, zato bi ga, pod črto, morale plačevati vse članice.

Tudi udrihanje po Grčiji je preseglo vse meje. Ravnanje grške vlade med begunsko krizo je sicer daleč od optimalnega − ne glede na težke okoliščine −, a velike težave so posledice polomije EU kot celote. Atene evropske begunske krize ne bi mogle rešiti niti, če bi vse naredile po predpisih.

Načrti za uporabo 26. člena schengenska zakonika, s katerim bi omogočili še dve leti nadzora na notranjih mejah »Evrope brez meje«, ker v Grčiji obstajajo velike pomanjkljivosti pri upravljanju zunanje meje, je pravno in vsebinsko na trhlih nogah.

Strokovnjak za pravo EU Steve Peers opozarja, da sploh ni neposredne povezave med pomanjkljivostmi v grškem upravljanju zunanje meje (pri registraciji beguncev) in željo po nadzoru na notranjih schengenskih mejah, denimo med Avstrijo in Nemčijo.

Grčija je v schengnu nekakšna eksklava, saj nima kopenske meje z nobeno drugo članico območja. Skratka, pomanjkljivosti pri izpolnjevanju pravil v Grčiji so zgolj pretveza za nadaljevanje mejnega nadzora v schengenskem jedru.

Čeprav bi Grčija hotela povsem zapreti mejo za begunce in migrante, tega brez sodelovanja s Turčijo v praksi sploh ne more izpeljati. Poleg tega mora v skladu z mednarodnopravnimi in siceršnjimi, tudi moralnimi obveznostmi reševati begunce v razpadajočih čolnih.

Bolje bi bilo, če bi druge članice bolj resno priskočile Grčiji na pomoč pri oskrbi beguncev. Atene so v okviru posebnega mehanizma EU − tako kot tudi Slovenija − zaprosile za pomoč pri oskrbi beguncev. Med drugim so prosile za 26 rešilnih avtomobilov, dobile niso še niti enega. Tudi prošnja za donacijo 800 ogrevanih zabojnikov je ostala neuslišana. Od želenih 1002 čolnov so dobili le štiri. Je pa v Grčijo skladno z njenimi željami prišlo − sto mobilnih stranišč.

Niti v nadzoru makedonsko-grške meje, kakršnega predlaga Slovenija, ni veliko logike, saj beguncev ne bi ustavili. V opustošeni Grčiji pa bi se začele kopičiti množice nesrečnikov. Ti bi poskušali nato priti na sever po drugih, bolj nevarnih poteh, denimo čez Albanijo in Jadransko morje v Italijo. Izkušeni tihotapci v Albaniji in Črni gori so si menda že spet zavihali rokave.



Evropska (stran)pota: Evropa na razpadajočem čolnu

Niti v nadzoru makedonsko-grške meje, kakršnega predlaga Slovenija, ni veliko logike, saj beguncev ne bi ustavili. Foto: Armend Nimani/AFP Photo

Prijavi sovražni govor