Tiskane izdaje
Natančno pred letom dni je evropska komisija objavila, da so sporazumi, ki so jih članice, skozi katere naj bi tekel Južni tok, sklenile z Rusijo v nasprotju z zakonodajo EU, ker ne omogočajo odprtja plinovoda za tretje strani in ker v njih ni bila spoštovana zahteva po lastniški ločenosti omrežja od proizvajalca plina.
Le nekaj dni prej je v Vilniusu propadel vrh vzhodnega partnerstva, na katerem bi ukrajinski predsednik Viktor Janukovič moral podpisati sporazum z Unijo. Z nadaljnjim razvojem dogodkom je na evropskih tleh začel nastajat nov varnostni in geostrateški položaj, ki ga nihče ni mogel predvideti. Južni tok je postal neločljiv del velike strateške igre.
Komisija je sicer zahtevala od članic, naj sporazume uskladijo z zakonodajo EU in nato sama prevzela tehnične pogovore o njih z Moskvo, a z zapletanjem ukrajinske krize in ruskim agresivnim ravnanjem je bil politične volje čedalje manj. Tudi bivši komisar za energetiko Günther Oettinger je začel omenjati politične razloge, ki preprečujejo uspešen potek pogajanj o plinovodu, ki bi Črno morje čez Balkan povezal s severno Italijo.
Pravzaprav je bil preobrat na začetku tedna, ko sta kremeljski šef Vladimir Putin in prvi človek Gazproma Aleksej Miller razglasila Južni tok za mrtev projekt, pričakovan. Rusija v zadnjem letu ni hotel niti zaprositi za izjemo od evropskih pravil o energetskem notranjem trgu. Z njo bi lahko sicer odprla vrata projektu, a po drugi strani bi priznala evropska pravila in se jim podredila. Raje je postavljala (neuresničljivo) zahtevo, naj Unija prilagodi zakonodajo Gazpromovim željam.
Nove politične okoliščine so neugodne za uresničitev projekta. Z ukrajinsko krizo so se Evropi odprle oči glede njene energetske ranljivosti kot posledici odvisnosti od ruskega plina. Z njim Putin ne polni le državne blagajne, marveč ga uporablja tudi kot instrument zunanje politike in krepitve vpliva v državah. Bruseljska mantra je postala – ena od glavnih poti za povečevanje energetske varnosti je zmanjševanje odvisnosti od Rusije.
Bolj kot nove poti za pretok plina Bruselj zanimajo novi dobavitelji. Južni tok odvisnosti od Rusije ne bi povečeval, saj bi zagotovil le novo pot za dobavo istega plina, ki bi se sicer pretakal v Evropo čez Ukrajino. Toda Putinu bi povečal manevrski prostor, saj bi se pri preskrbi Evrope še bolj ognil nepredvidljivi Ukrajini in po drugi strani bolj vezal nase države, skozi katere bi bil plinovod speljan. V času, ko v vodilnih članicah EU že bolj ali manj nedvoumno izražajo strahove pred ruskimi ambicijami na Balkanu, je postajal še bolj kočljiv.
Četudi Moskva kaže s prstom na ZDA, benti nad EU in s skoraj žaljivim tonom zbada Bolgarijo, je nezanemarljiva sama ekonomičnost projekta. Vpliv finančnih sankcij, beg kapitala in zniževanje cene nafte, ki je povezana s prihodnjimi cenami plina, radikalno krčijo manevrski prostor Rusije in njenega Gazproma za projekte, v katerih dobičkonosnost ni edino merilo. Tudi interes Gazpromovih partnerjev z Zahoda, italijanskega Enija, francoskega EDF in nemškega Wintershalla, ni vlaganje orjaških zneskov v projekte z negotovo prihodnostjo.
Polom Južnega toka ne bi bil le velik neuspeh za sodelujoče evropske države, ki so si obetale velike gospodarske in širše strateške koristi od enega večjih projektov na svetu, marveč tudi za Putina. Rožljanje s preusmeritvijo na druge, azijske trge (po odpovedi Južnega toka je v igro prišla še Turčija) je bolj »blef« kot resna grožnja. Sporazum iz Šanghaja, sklenjen s Kitajsko, ostaja bolj grad v oblakih. Njegova ekonomičnost bo odvisna tako od cene pline kot tudi od velikih stroškov vzhodnega plinovoda Moč Sibirije. Poleg tega bi z njim pokrili četrtino evropskega uvoza ruskega plina.
Skratka, Putinov sistem bo šel dolgo odvisen od plinskih evrov s stare celine in zadovoljni evropski odjemalci bodo še dolgo polnili rusko blagajno.
