Tiskane izdaje
Bil je topel junijski večer, ko sta se dve transportni letali C-130 hercules grškega letalstva počasi spuščali proti pristajalni stezi vojaškega letališča Elefsina, kakšnih dvajset kilometrov severozahodno od Aten.
Let posadk 356. taktičnega transportnega polka je bil poleti 2011 daleč od nevarnosti vojnih misij, s kakršnimi so njihovi upokojeni kolegi v sedemdesetih letih s preskrbo grških sil na ciprskih bojiščih sebi in svoji enoti prileteli odlikovanja za pogum in požrtvovalnost. S tem pa tudi avreolo glorificiranih neustrašnih antičnih junakov, saj so piloti v t. i. samomorilskih misijah večkrat zastavili svoja življenja, zato da bi lahko vojaki na tleh ubranili svoje položaje, po katerih je tolkla turška vojska.
Spogledovanje z mitologijo hrabrih, a velikokrat po človeško preveč čustveno vihravih, antičnih junakov je bilo daleč od naključja. Na repih letečih herculesov (herakljev) je bila namreč od ciprskega konflikta naprej naslikana podoba all star antičnega heroja Heraklja. Razlike med antiko in sodobnostjo so bile zgolj v (geografskih) niansah, koren zgodbe in mediteransko prizorišče pa se v stoletjih praktično nista spremenila. Če je junak v enem izmed svojih podvigov obvladal podivjanega bika s Krete, so pač njegovi sodobniki z neprestano preskrbo kopenskih enot umirili divjanje turškega bika na Cipru.
Ker ima zgodovina v teh krajih praviloma večji vpliv na sedanjost kot pa skrb za prihodnost, kakor to od Maxa Webra naprej menda velja za evropske zahodnjake in severnjake, so morali leteči heraklji pred upokojitvijo kot nekakšni deus ex machina znova posredovati na vrhuncu grške dolžniške drame 21. stoletja.
Na krovu letal, ki so se preko morja vračala iz Italije, je bila namreč grška prihodnost in z njo v tistih kritičnih časih neločljivo vezan obstoj samega evra. Čeprav leteči heraklji niso tvegali svojih življenj, so s poleti med leti 2011 in 2012, opravili svojo dolžnost in zaščitili prihodnost svoje države in evrske monetarne unije. Kajti namesto pušk in topov so prevažali orožje novega tisočletja - denar.
Poleti 2011 je namreč trojka z grškimi pogajalci izgubljala potrpljenje in odkrito zagrozila, da Atenam ne bo odobrila zadnje tranše takrat še 110 milijard evrov vrednega posojila. Grška vlada je bila v hudem precepu, kajti za izplačilo pokojnin in servisiranje dolga so nemudoma potrebovali vsaj 12 milijard evrov, ki pa jih oblasti niso (z)mogle nabrati z davki ali na finančnih trgih.
Z računov v grških bankah so varčevalci v treh mesecih dvignili toliko denarja, kolikor se ga je pred bančno paniko na račune prililo v štirih letih (!). Ko je Grke zagrabila panika, je iz trezorjev tamkajšnjih bank v nogavice in vzglavne blazine vsak dan poniknilo tudi do milijarde evrov. Samo maja 2011 so se varčevalne vloge v grških bankah zmanjšale za 12 milijard evrov ali šest odstotkov takratnega BDP. Združena Evropa pa je bila zaradi t. i. efekta padca domin v resni nevarnosti, da izgubi svoj raison dˈetre - evro.
Izgubljene milijarde pa niso bile več samo psihološki problem, ampak so predstavljale svojevrsten logistični izziv. Zato so bogovi grškega in evropskega Olimpa, tako kot nekoč Evristej, letečim herakljem odredili še poslednjo nalogo.
V znamenitem antičnem mitu Herakelj v svoji poslednji nalogi golorok obvlada pasji stvor, ki pred vrati Hadovega podzemlja preprečuje prosto sprehajanje živih in mrtvih, s čimer si junak naposled zagotovi svobodo in v končni fazi tudi mesto med nesmrtniki Olimpa. Nekaj podobnega je uspelo tudi vojaškim pilotom, ki so v popolni tajnosti, - kajti z razkritjem dejstva, da v najbolj kritični državi z evrom vlada huda bančna panika, bi na prizorišče grške finančne tragedije zagotovo padla zavesa - za nekaj mesecev vzpostavili zračni most z Italijo. Tja so evropske tiskarne denarja pošiljale sveže natisnjene evrske bankovce. Grčijo in evro so poleti herakljev v času krize iztrgali iz krempljev stražarjev monetarnega onstranstva in jo s tem obdržali pri življenju.
Čeprav so s tem preprečili bankrot, pa finančni »Marshallov načrt« danes, ko se država zvija pod težo drakonskega varčevanja, na vrhu tamkajšnjega političnega Olimpa pa kraljuje levičarska Siriza, mnogi razumejo kot nepotrebno podaljševanje agonije.
Če imajo heraklji danes težave z identiteto, potem se bo Siriza zaradi težavnega uresničevanja obljub že jutri preimenovala v Sizifa.
Finančna pomoč za socialno šibke, vnovično zaposlovanje javnih uslužbencev, višanje pokojnin in drugi ukrepi za krepitev socialne države bodo, ob tem ko bodo mednarodni fianančni akterji Aten s strani mednarodnih finančnih akterjev, ki Grčiji za tovrstne projekte, kot kaže, nočejo posojati denarja, skoraj čarovniški podvig. Je Ciprasovo mežikanje ruski gospodarski oligarhiji ali kitajskemu ekonomskemu neokolonializmu tisti nenadejani zajec iz klobuka? Morda, a tudi tu, zlasti tu, ni zastonjskih kosil.
Sizifov paradoks Sirize oziroma njenih obljub je toliko večji, saj so se mnogi Grki še pred Ciprasovo zmago znova v večjem številu ognili plačevanju davkov. Z na desetine milijonov evrov vrednim izpadom, ki ga za januar beleži grška javna blagajna, so volivci jadrom Ciprasove križarke, ironično, odvzeli precejšno mero vetra in tako znatno oslabili pogajalsko izhodišče lastne vlade v Bruslju.
In še: medtem ko so na ulicah slavili levičarskega Zevsa, so za bančnimi okenci racionalno poskrbeli za svojo partikularno prihodnost. Grški varčevalci so namreč letošnjega januarja s svojih računov dvignili rekordnih 12,2 milijarde evrov, kar je še več kot kriznega leta 2011. Kaj s tem sicer podzavestno, po »weberjansko«, sporočajo vladi, je jasno.
Bodo novi grški oblastniki zmotili dremež letečih herakljev ali pa jih bodo naposled le pustili v naročju zgodovinskega Olimpa ter poskusili srečo onkraj vprege trojke in finančnih trgov?
