Hrvaška v mojem očesu: Modrić, pirotehniki in prostitutke

Na Hrvaškem je še skoraj 480 kvadratnih kilometrov minskih polj. Jim bo uspelo ozemlje očistiti do leta 2019, kot so obljubili?

Objavljeno
30. maj 2016 17.10
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

Ni še minilo veliko časa, odkar sem na eni od poti po Hrvaški naletel na zaselek Modrići. Tam nekje blizu Obrovca, pravzaprav bogu za hrbtom. Precej pozneje sem izvedel, da je v tem zaselku, v katerem je hiš toliko, da bi jih lahko prešteli na prste dveh rok, nekaj časa preživel znani hrvaški nogometaš Luka Modrić, danes perjanica španskega kraljevskega kluba Real. Bolj kot to pa mi je zaselek Modrići ostal v spominu po znaku, ki me je prestrašil. Pozor, mine!

Le nekaj tednov pozneje sem v medijih zasledil prispevek o grozljivi nesreči, ki se je zgodila pri »čiščenju« min, posutih še za časa krvave balkanske morije pred četrt stoletja. V nesreči sta bila huje poškodovana mlada, še ne trideset let stara pirotehnika, ki bosta zaradi nesreče zaznamovana vse življenje. Od leta 1996, ko so na Hrvaškem bolj ali manj sistematično začeli čistiti minska polja, se je ob čiščenju v kakih 1400 nesrečah poškodovalo 585 pirotehnikov, 200 jih je umrlo.

Pirotehniki glavo naprodaj nosijo za kakšnih tisoč evrov na mesec. Z dnevnicami in terenskim dodatkom ter z delom »sedem dni na teden« morda kak stotak več. Hrvaški pirotehniki so že nekajkrat opozarjali državo in javnost na težave, pa tudi na dejstvo, da si brez dvoma zaslužijo nekaj kun višje plače.

Povprečna cena čiščenja zdaj znaša približno devet kun (približno 1,2 evra) za kvadratni meter. Veliko? Malo?

Ta hip je na Hrvaškem še skoraj 480 kvadratnih kilometrov neočiščenih območij, vendar se je Hrvaška zavezala − gre za konvencijo iz Ottawe, ki jo je država podpisala, kar sicer po stari hrvaški navadi še ne pomeni, da bo to tudi spoštovano −, da bo Hrvaška očiščena od min najpozneje do leta 2019.

Do takrat pa ne bodo le pirotehniki tisti, ki bodo naprodaj nosili glavo, ampak bo nekaj strahu v kosteh tudi pri številnih kmetih, ki obdelujejo površine, ki še niso očiščene min. Po informacijah Hrvaškega centra za razminiranje je na širšem območju države nastavljenih še dobrih 90.000 različnih vrst eksplozivnih teles, večinoma protipehotnih min.

Te dni mi je, naključje ali ne, znanec predstavil svojega prijatelja. Pirotehnika. Beseda je dala besedo, in ko se je prepoznal na eni od fotografij, shranjenih na mojem fotoaparatu iz časa nedavnega protesta pirotehnikov po zagrebških ulicah, ki sem mu jih pokazal, je postal še bolj odprt. In jezen na odnos do pirotehnikov. »Ko bi le vedel, kaj se plete po glavi pirotehnika, ko stopi v prostor, poln min. To je ... to je, kot da greš na lastno usmrtitev,« je dejal in se zazrl skozi okno v sobotno zagrebško dopoldne.

In še eno naključje − ali pač ne − se je zgodilo tisto dopoldne. V kotu točilnega pulta lokala, kjer smo ob kavi govorili o tem in onem, pa tudi o Modriću, pirotehnikih in bližajočem se nogometnem prvenstvu, je bila neka revija odprta na strani, s katere je »kričal« naslov: »Odhod na cesto je bil, kot da bi odhajala na lastno obešanje!«

Vzel sem revijo v roke in začel na glas brati. »Ali nisi malo prej dejal, da se počutiš, kot da greš na lastno usmrtitev, ko začneš s čiščenjem min?« sem vprašal znančevega prijatelja.

Izkazalo se je, da je tekst v omenjeni reviji bila pravzaprav izpoved zagrebške prostitutke, ki se je po četrt stoletja delovanja po zagrebških temačnih ulicah, avtomobilih, parkiranih daleč od svetil javne razsvetljave, in hotelih sumljivega slovesa, pa tudi luksuznih, odločila, da se bo iz prostitucije umaknila. Njena cena za usluge je bila od 250 do tisoč kun (od 32 do 130 evrov), pač odvisno od stranke, je dejala za časnik.

»No, pa smo pri matematiki,« je dejal znančev prijatelj in napovedal, da prihodnjo sredo odhaja na »teren«. Ni povedal, kam, je pa povabil, čez kak mesec ali dva, če bo le po sreči, na novo srečanje.