Iz-povedno: Boks kot kulturni fenomen

Z vsem kar predstavlja, se boks bori proti mlačni predvidljivosti današnje kulture konformnosti.

Objavljeno
28. april 2017 13.47
Britain Boxing
Brane Maselj
Brane Maselj

»Boril se bom proti boksarju, ki je star natanko toliko, kolikor časa sem jaz v boksu, to je 27 let. Si lahko to predstavljate?« Tako je v sredo nagovoril novinarje 41-letni Ukrajinec Vladimir Kličko, ki je svoji profesionalni karieri zmagal v kar 64 dvobojih od skupaj 68.

»Toda ne mislite, da je zame degradacija, ker sem po vseh teh letih zdaj jaz v vlogi podrejenega izzivalca. Nasprotno, mislim, da je to velika priložnost. Počutim se mladega, lačnega boja, skromnega in popolnoma prevzetega s ciljem, da v soboto po dvoboju dvignem roki kot zmagovalec,« je dejal Kličko, ki se bo jutri v Wembleyu pomeril z Britancem Anthonyjem Joshuo. Ta se je za dvoboj pripravljal tako naporno, da marsikoga skrbi, da ga utegne to v soboto udariti po glavi. »Prejel sem več udarcev v telovadnici, kot pa kdajkoli na dvobojih,« je priznal Londončan, ki je zmagal v 18 dvobojih od leta 2013, ko je začel profesionalno kariero. »A zadeva ni zapletena; to ni raketna znanost, ampak samo dvoboj,« se tolaži mladenič, ki bo branil naslov svetovnega prvaka zveze IBF.

Dvoboj titanov, oba merita v višino približno dva metra, si bo jutri v wembleyjski areni v živo ogledalo vsaj 90.000 ljudi, kolikor se jih je na boksarskem dvoboju v Britaniji nazadnje zbralo davnega leta 1939, ko sta v Londonu boksala Len Harvey in Jock McAvoy. Na milijone gledalcev bo dvoboj spremljajo preko televizijskih in računalniških zaslonov. Boks je pač še vedno igra, ki navdušuje moške - pa tudi čedalje več žensk.

Boks je bil pravzaprav, kar se nam danes morda zdi nenavadno, prvi množični šport. A ne pozabimo, da se je na piedestal plemenite veščine dvignil naravnost iz pepela, ki ga je za seboj pustilo razdejanje prve svetovne vojne. Boks je bil v tistih povojnih letih namreč videti kot vse tisto, kar prva svetovna vojna ni bila: bil je plemeniti spopad dveh pravih borcev, dveh volj, duhov in teles, odločenih, da premagata drug drugega. Pri tem pa vsak izmed njiju spoštuje dostojanstvo nasprotnika in njegovih veščin, medtem ko v ringu tečeta zaresen znoj in prava kri in ju množice iz vseh slojev družbe strastno spodbujajo. Prav to, da so se pod ringom lačni dobrega boja gnetli skupaj pripadniki vseh slojev, je bil zelo prevratniški, in pogosto spregledani, učinek boksarske veščine na družbo.

Boks je postal prva družbena institucija, kjer trda pravila obnašanja in ločevanje med ljudmi niso več veljala. Bil je velik ovinek stran od aristokratskih vrednot družbenih elit, ki so, sledeč zamislim francoskega barona Pierra de Coubertina, že izumljale produkcijski, normirani tip športa z olimpijskimi igrami. Razočaranim ljudem je boks sporočal, da je pravo herojstvo še možno. Tudi takrat so ljudje razumeli, da ne gre za kakšno, kot pravi danes Anthony Joshua, raketno znanost, ampak za moški šport, v katerem so na tehtnici vsem razumljivi atributi moškosti: pogum, volja ali motivacija, znanje veščine, pa tudi plemenitost. To so bile lastnosti, zaradi katerih so množice drle pod boksarske ringe in častile zmagovalce kot bogove.

Zanimivo, da je bil boks takrat najbolj popularen prav v Nemčiji. Lev Kreft v svojih esejih o športu to povezuje s tem, da je bila weimarska republika, ki je nastala na pogorišču Nemškega cesarstva, najbolj razočarana nad razkrojem, ki je zajel Evropo in njeno civilizacijo s koncem prve svetovne vojne. Nemci so častili celo vrsto svojih boksarskih prvakov, največji pa je bil, seveda, legendarni Max Schmelling, ki je bil med letoma 1930 in 1932 tudi svetovni prvak. Njegova dvoboja za naslov svetovnega prvaka s temnopoltim ameriških boksarjem Joejem Louisom sta postala takorekoč del svetovne, ne le športne, ampak tudi kulturne zgodovine. Čeprav je Schmeling po porazu z Louisom doma osvojil tako nemški kot evropski šampionski naslov, nacisti niso mogli prebaviti, da ga je v ZDA premagal temnopolti boksar.

Manj znano je, da je Nemec po vojni, ko je začel delati za nemško Coca colo in kmalu napravil svojo lastno polnilnico, postal prijatelj nekdanjega ameriškega rivala, obubožanega Joeja Louisa. Nekajkrat ga je obiskal v ZDA in mu tudi finančno pomagal ter nazadnje plačal celo njegov pogreb leta 1981. Takšen je konec zgodbe, ki se je spletla pred očmi svetovne javnosti, in priča o tem, da je boks res tudi plemenita veščina, čeprav se marsikateri intelektualec kabinetnega kova še vedno zgraža nad takšno oznako, češ da gre le za krvavo pretepanje.

A čeprav ni raketna znanost, je v boksu (kot tudi v drugih borilnih veščinah) veliko več kot le pretepanje. Kdor je kdaj stopil v ring ali na tatami in se iz oči v oči srečal z nasprotnikom ter s svojimi lastnimi strahovi, lahko razume, da ne gre le za (sicer nadvse grobo) igro. Čeprav v borilnih športih obstajajo pravila, ki teoretično preprečujejo, da bi borca drug drugemu ogrožala življenje, je vsakomur, ki te športe spremlja, jasno, da v resnici nikoli ni mogoče vedeti, kaj se bo dogajalo med dvobojem. Za borca je spopad zelo boleča resničnost, medtem ko je za gledalce predvsem igra. Tako nekoč kot tudi danes jim ta igra omogoča, da za trenutek ubežijo normirani realnosti in se prepustijo elementu nepredvidljivosti.

V svetu, kjer postaja predvidljivost osnovna norma življenja in predstavlja vse, kar ni načrtovano, standardno in zakonsko določeno nevarnost za udobje konvencionalnosti, postaja prav nepredvidljivi element pomembna subverzivna lastnost igre. Tako tudi boks, ki je nekoč rušil družbene pregrade, danes še naprej opravlja pomembno kulturno funkcijo. Z vsem kar predstavlja, se bori proti mlačni predvidljivosti današnje kulture konformnosti.

Ko so leta 2010 Nemci posneli o Maxu Schmelingu, so mu postavili tudi doprsni kip, ki sta ga skupaj odkrila Henry Maske (ta je Schmellinga v filmu tudi zaigral) in Vladimir Kličko, ki bo jutri pri 41 letih še vedno poln volje, zagona in optimizma z vso svojo osebnostjo stopil pred svetovno občinstvo in se postavil zase in za boks.