Tiskane izdaje
Pred kakšnim letom sem sredi Maribora pil čaj z družbico, ki hodi na Kitajsko in in se tam uri v čajnem kung fuju. Med poskušanjem in srebanjem nekaj različnih vrst čaja sem bil deležen tudi odličnega pouka o več tisoč vrstah tega napitka, ki ga pripravljajo iz listov grma Camellia sinensis in o sami čajni ceremoniji. Pravzaprav je vsa zadeva namenjena temu, da se v čaju uživa. Kitajski čajni obred ni skoraj v ničemer podoben japonskemu, ki je preštudiran do zadnje podrobnosti, obrata telesa in giba zapestja. Kitajski čajni obred je res samo pitje čaja, ki sprošča in zaradi vsebnosti alkaloida teina tudi poživlja, brez predpisane ceremonialne navlake.
Toda ker je Kitajska daleč in je hoditi tja na čaj ali pa ponj še kar cenovno drago, je verjetno treba iz dogodka napraviti več, kot če bi vsak dan zahajali v kakšno od tamkajšnih čajnic in srebali žlahtne teine med vsakdanjim klepetom z lokalci. Zato je pravzaprav razumljivo, da dobimo pri vsaki skodelici čaja od gostiteljev tudi podrobno razlago protokola, kaj z njo početi oziroma kako jo piti. Če pustimo ob strani podrobnosti o čajnih lističih, temperaturi vode, ki mora ustrezati vrsti čaja, prelivanju oziroma kot pravijo poetično prebujanju čaja in številnih drugih pomembnih malenkostih, potem je najpomembnejša lekcija, ki smo je laiki deležni od domačih ljubiteljev pravega čaja, spoštljivost; torej posebej spoštljiv odnos do vsega, kar zaznamuje kulturo pitja čaja.
Gostitelji so nam skodelice s pravkar pripravljeno dragoceno čajno tekočino dostavljali pred usta s posebno pinceto, zato da se jih ne bi dotikali z rokami. Dolžnost čajepivca je seveda enaka spoštljivost do pijače in celotne »štimunge«, ki je sredi veselega Maribora z vinskimi kletmi še bolj nenavadna kot kje zahodneje. Zato moramo skodelico prijeti na predpisan način: to je s tremi prsti ene roke, četrti se mora seveda ponižno držati zraven, in to z zunanje strani, tako da je dlan, ko objema posodico, obrnjena proti nam. Sredinska (akupunkturna) točka dlani je tako usmerjena naravnost proti srcu. Zakaj mora to biti tako, še danes ne vem, a razumem, da se nam zdi, roko na srce, takšna zahteva nekako povsem logična, saj gre vendar za nekaj kitajskega. In kadar je tako − razen če gre za ceneno plastiko, s katero so preplavili svet −, si vedno domišljamo, da je vse kitajsko vedno nekako simbolično, nabito z nekimi metafizičnimi pomeni, ki so za nas tako in tako nerazumljivi in nedosegljivi.
Saj, če gre za katero koli kitajsko tradicijo, to celo v veliki meri drži. Hkrati pa tudi drži, da ta spoštljivost pridaja pitju čaja, pa tudi kateri koli drugi uvoženi kulturni dejavnosti, še posebne, dodatne pomene. Da zadovoljimo našo potrebo po čaju, ni dovolj zadovoljiti le okus, ampak tudi naše predstave o tej kulturi, čeprav so skoraj gotovo napačne. Nič zato, pomembno je, da mi utrjujemo s tem svoje razlikovanje med nami in drugimi.
Šele ko kakšno leto zatem sedem k čaju z domačini v srcu Azije, kot propagirajo Tajvan tamkajšnje turistične organizacije, vidim, da so naše predstave o kulturi pitja čaja tudi zares napačne. Čeprav pravijo, da je čaj ustvarjen za mirno in majhno družbico, ker da veliko ljudi za mizo ustvarja preveč hrupa, se ga na Tajvanu z veseljem nalivajo tudi v večjih zasedbah. Ne le to, povsem nespoštljivo se s tajvanskimi gostitelji pred pričakovanim obredom založimo z obilnim obedom, in to kar v sami čajni hiši. Medtem ko se naši pogledi izgubljajo v meglenih bregovih, zasajenih z najboljšim čajem tie guan jin te gričevnate pokrajine nad Tajpejem, veselo mljaskamo in cmokamo lokalne specialitete, s katerimi čajna hiša privablja meščane Tajpeja na nedeljska kosila.
To prej ni bila navada, a tudi čajne hiše morajo preživeti, zato so začele pitje čaja povezovati s kosilom, mi povedo tajvanski prijatelji. Njih ne moti, tako kot mene, obremenjenega z zahodnimi predstavami o tradicionalnih čajnih pivnicah, da se okus in vonj plemenite čajne pijače mešata s profanimi vonjavami kuhane in pečene hrane, ki se širijo po prostoru. Takojci po obedu tudi skupaj veselo napademo nekaj vrst odličnih lokalnih čajev − višje ko raste, boljši je, pravijo na splošno −, ki jih med seboj bogokletno ločujemo s prigrizovanjem nadvse sladkih posušenih mandarin. Čajev ne prebujajo, ampak to nepretenciozno imenujejo s prozaičnim izrazom prelivanje. Vsakdo drži skodelico, kot mu ustreza, pitje čaja pa poteka tako spontano in vedro, da že skoraj spominja na popivanje. Z vsako skodelico se dviga razpoloženje in, na pogled, tudi gostobesednost. Po kakšnem ducatu skodelic se mi zazdi, da sem razumel bistvo.
