Tiskane izdaje
Sprva je kazalo, da bo orkan Irma v ZDA povzročil predvsem gmotno škodo, ne pa tudi človeških žrtev. Zdaj, ko prihajajo obračuni stanja na terenu, je število žrtev v Združenih državah naraslo že na 23, a poznavalci pričakujejo, da jih bo še precej več.
Nenavadno je, da takšni orkani usmrtijo več ljudi v ZDA kot na kakšni Kubi − če so poročila agencij točna, je Irma tam vzela »le« deset življenj −, ki velja za nerazvito, predvsem pa po socialistično nedelujočo državo. A ta vtis je, vsaj glede elementarnih nezgod, očitno napačen. Kuba gotovo nima tako dobro opremljene civilne zaščite kot Američani, vendar se zna na takšne naravne katastrofe kljub temu dobro odzivati. Ko je lani orkan Matthew približno v istem letnem obdobju zgrmel čez Kubo, je usmrtil štiri prebivalce. Toda ko je isti orkan nato zaplesal čez Haiti, je odnesel s seboj kar tisoč smrtnih žrtev. Ta dramatična razlika je posledica popolnoma neustrezne in obubožane infrastrukture na Haitiju, po drugi strani pa tudi izjemne pripravljenosti Kubancev na pojave orkanskega vetra. Čeprav je bila seveda tudi na Kubi gmotna škoda ogromna, tako lani kot letos, so tam človeške žrtve minimalne.
Ameriški analitiki ugotavljajo, da se Kubanci bolj osredotočijo na priprave in preventivo kot pa na kurativo in da imajo privzgojen občutek solidarnosti do skupnosti. To je le ena izmed stvari, ki jih je vlada utrjevala med prebivalstvom v vseh letih vladavine bratov Castro. Poleg tega je ta vlada tudi enopartijska in torej enotna in zato lahko tudi zelo dobro organizira vse, do najmanjših enot sosedskih skupnosti.
»Ključna je vzgoja množic. Začenja se že v osnovni šoli, kjer se otroci učijo in tudi preizkusijo, kako poteka evakuacija, in nadaljuje v srednji šoli, ko dijaki z odprtimi očmi opazujejo svojo sosesko in poročajo o tveganjih, ki utegnejo poslabšati razmere ob elementarnih nesrečah. Vse te in druge informacije se zbirajo v državnem štabu civilne zaščite, voditelji javnih ustanov, kot denimo šol ali bolnišnic, pa so odgovorni za pomoč in varnost pri evakuacijskih postopkih. Ko se sistem civilne zaščite mobilizira, so prav na vsakem koraku postavljeni ljudje, ki vedo za svoje odgovornosti in kaj je treba v določenih fazah dogajanja storiti. V evakuacijske centre je mogoče evakuirati milijon prebivalcev od skupno 11 milijonov Kubancev,« je pred dnevi z občudovanjem in tudi zavidanjem poročal o pripravljenosti sosednje države New York Times. V ZDA namreč prav pomanjkljivo vedenje o orkanih ter nespoštovanje evakuacijskih pravil − zaradi strahov pred izgubo lastnine, včasih pa tudi delovnega mesta − pomembno vplivata na število žrtev.
Vse to glede Kube zveni znano, kajne? Tudi pri nas smo nekoč imeli, ko smo bili še del nekdanje Jugoslavije, podobno enopartijsko vladavino, ki je prek svojih vzvodov obvladovala vse ravni družbe, od države do krajevnih skupnosti. In prav v primerih elementarnih nesreč se marsikdo z nostalgijo spominja, kako dobro in usklajeno so nekoč kot eden delovali družbeni in državni mehanizmi. Poznali smo jih pod oznako NNNP, kar je bila kratica za besedno zvezo Nič nas ne (sme) presenetiti. Z njo so oblasti ljudstvo teoretično in tudi praktično pripravljale na to, kako ravnati v primeru naravnih nesreč, od potresov do požarov pa tudi jedrskih, bioloških in kemičnih napadov. Sovražnik je bil takrat namreč vsepovsod, in, kot so nas bili učili, nikoli ni spal.
Zato imamo takratne generacije babyboomerjev tudi še dobro v spominu obvezne vaje v sklopu akcij NNNP, pri katerih smo se učili skakati na gasilske ponjave ali se dričati po njih skozi okna, gasiti provizorične požare z gasilnimi aparati, obvezovati namišljene rane ali imobilizirati »zlomljene« sklepe. Večinoma so takšne podvige izvajali izurjeni pripadniki civilne zaščite, vsi drugi pa smo sodelovali le kot množica, ki se prepusti dobro organiziranemu vodstvu, da jo usmerja na varno.
Čeprav so bile akcije NNNP na teoretični ravni popolnoma usklajene s takratnim političnim kurzom in tudi artikulirane v skladu s takratno socialistično dikcijo o delovnih ljudeh in občanih ter sistemu ljudske obrambe in družbene samozaščite, so bile praktično neprecenljive. Ozaveščale so ljudi o možnih naravnih nesrečah in preigravale praktične scenarije za ravnanje v izrednih okoliščinah. Omogačale so štabom civilne zaščite, da so preizkušali sisteme poveljevanja ter koordinacije z drugimi udeleženci akcije in ravnanje z relativno skromno tehnično opremo.
Danes je kaj takšnega nemogoče. Na razpolago imamo sicer veliko več sofisticirane tehnike, ki bi lahko reševala življenja, vendar pa veliko manj možnosti, da jo učinkovito uporabimo. Ker nam tako imenovana demokracija in sistem osebnih svoboščin preprečujeta mobilizirati ljudi v imenu ene same ideje. Pa čeprav je ta ideja namenjena le reševanju ljudi iz vode ali ognja.
Še bolj izrazita je ta paradigma v ZDA; evakuacije prebivalstva so tam sicer vrhunsko organizirane, ne pa tudi zaukazane. Vsakdo se lahko po svoji volji odloči zapustiti dom ali pa ostati. Mnoge, ki poznajo le svojo imovino, ne pa tudi nevarnosti poplav, morajo nato s helikopterji reševati s streh njihovih potopljenih domov.
