Tiskane izdaje
Leta 2012 in predlani sem kupil dva brezzrcalna fotoaparata in ju opremil s kar lepo kolekcijo objektivov. Ker pa sem mogoče pričakoval preveč, sem nekaj objektivov prodal, zdaj pa lahko le čakam, da proizvajalci spet začnejo razmišljati o ljubiteljskih fotografih, ne samo o profesionalnih.
Pred nekaj leti so brezzrcalniki zdeli kot idealna rešitev za vse nas, ki so nam zaradi novinarskih in drugih nalog žepni fotoaparati postajali premalo zmogljivi, nekaj kg težke fotografske torbe z zrcalnorefleksnimi aparati in pripadajočimi objektivi pa si nikakor nismo želeli nositi s seboj. Podobno veliko ohišje kot takratni zmogljivi žepniki (Canonova serija g in ostali), majhni objektivi (s fiksno goriščnico) in kljub temu primerljiva kvaliteta fotografij, kot jo zmorejo dslr-ji s tipali aps-c. Žal se vse obljube niso uresničile in kot je že opisal soustvarjalec Infoteha Lenart J. Kučić, so tudi proizvajalci sami počasi začeli ubijati idejo in prednosti brezzrcalnikov.
Pri svojem prvem tovrstnem aparatu, Panasonicovem gf3 sem ugotovil, da kakovost posnetkov drastično pade, če občutljivost tipala zvišujem čez iso 1600. Kombinacija tega ohišja brez umirjevalnika in Sigminih sicer optično dobrih, a nestabiliziranih fiksnih objektivov pa ni ponujala nikakršnega odpustka pri (pre)kratkih časih na novinarskih predstavitvah ali ob fotografiranju naprav. Sonyjev nex 3n, ki sem si ga omislil dobro leto kasneje - oba aparata sem kupil na "razprodajah" v tujini - je glede tega bistveno boljši. Tudi pri iso 3200 ponuja izvrstno fotografsko kakovost z malo šuma, surove datoteke s 16-megatočkovnega tipala pa so ravno še obvladljive za ne najbolj zmogljive računalnike, ki jih premorem.
Pomanjkanje objektivov, nevšečna ohišja in visoke cene
Toda težava družine nex, zdaj alpha e-mount ali ilce (Sony po nepotrebnem izumlja nove trapaste oznake namesto prve, ki se je že dobro prijela), so objektivi. Motorizirani zum 16-50, ki ga v kompletu prilagajo večini aparatom iz te serije, je v najboljšem primeru optično povprečen - veliko je popačenja, ni najbolj oster. Za večino nalog je sicer ustrezen, toda kakšnega veselja pri fotografu ne vzbuja. In doseg zuma je relativno kratek. Fiksni objektivi so ali komajda solidni (20 mm se prav tako preveč zanaša na programsko opravljanja popačenj, 16 mm je še slabši) ali predragi glede na primerljive objektive za aparate dslr (35 in 50 mm). Za karkoli spodobnega pa je treba odšteti skorajda tisočaka po kosu, saj vse nosi nalepko zeiss. Najbolj uporabljanih objektivov iz sveta dslr preprosto ni. Zumi 18-105, 18-135, poceni 50 mm, 105 mm makro in podobni so vsi še vedno pogrešani. Če poenostavim, za svojega nexa v celotni ponudbi ob dveh, ki ju imam, ne najdem več objektiva, ki bi me premamil ali se mi vsaj iz profesionalnega vidika zdel vreden nakupa.
Po drugi strani v sistemu m4/3, pri katerem sta mi tudi še ostala dva objektiva, že kakšni dve leti ni aparata, ki bi mi bil všeč in bi z njim rešil težave gf3 (šum pri višji občutljivosti in odsotnost umirjevalnika). Panasonic in Olympus sta se začela, podobno kot Sony in Fuji s svojim sistemom x-pro, spogledovati s poklicnimi fotografi. Zato aparati postajajo vse večji, težji in podobni zrcalnorefleksnim. Pa tudi dražji in v zadnjem času še starinsko oblikovani. Vse to me odbija in ker so isti proizvajalci vmes predstavili nekaj posrečenih zmogljivih žepnikov z večjimi tipali (sony rx100 in podobni), je trenutno brezzrcalni svet ujet med cenejšo in bolj priročno žepniško ponudbo in enako drago, ampak ne več dosti večjo in bistveno zmogljivejšo zrcalnorefleksno. Tako nimam s čim nadgraditi svoje opreme in raje počasi poskušam odprodati še tiste objektive, ki so ostali v omari. Potem pa se bo, upam, le prikazalo kaj, kar mi bo končno ali v eni napravi ali enem sistemu ponudilo izpolnitev vseh mojih fotografskih in videografskih želja. Tako ljubiteljskih kot poklicnih.
