Tiskane izdaje
Za hip sem se zdrznila, nato pa potihem skorajda začela bentiti, da se tega poklica res lahko gre vsakdo, ki ima pet minut časa. A na srečo moja impulzivnost z leti postaja vse bolj kontrolirana. Tokrat je vlogo regulatorja prevzel še svež spomin na poletna srečevanja s študenti novinarstva, ki me je takoj naslednji hip prevel. »Novice večinoma spremljam na snapchatu pa na facebooku,« je dejala ena izmed študentK. Tako je bila namesto bentaže naslednja misel ta, kako se je Facebook znova izkazal za podjetje, ki zelo dobro ve, kaj počne. In kako vseskozi išče načine, kako pritegniti pozornost ljudi. V svojem tečaju tako ponuja učenje storitev, kot so Facebook Live, 360-stopinjskih video- in fotoposnetkov, uporabo storitev, ki so praktične za novinarje, kot so verificiranje uporabniškega profila, upravljanje zasebnosti ... Lansiral je že več storitev, kot jih premore katerikoli posamični medij v Sloveniji. V tehnoloških inovacijah, ki angažirajo svoje uporabnike, je zagotovo prvak.
Je torej facebook postal medij nove dobe? Ali s svojimi storitvami ogroža medije? Postaja medijski dobičkar v slabem pomenu besede ali medijski promotor? Prevzema funkcije medijev in namesto njih stopa na prestol mnenjskih voditeljev?
Po rezultatih ameriških volitev se v neki radikalni različici − a saj živimo v času favoriziranja radikalnosti − upravičeno postavlja vprašanje, ali postaja tudi najvplivnejši komunikacijski kanal na svetu. V ZDA, kjer se mediji tradicionalno argumentirano postavijo na stran določenega predsedniškega kandidata, jih je, kot je ugotavljal Ervih Hladnik Milharčič, 18 podprlo Donalda Trumpa in kar 420 Hillary Clinton. A Hillary ni zmagala, zmagal je Donald. Kakšna je torej aktualna moč medijev in koliko njihova mnenja še štejejo? Predvsem pa − za koga so ta mnenja še kaj vredna? Je na ameriških volitvah zmagal facebook?
Mediji moramo poleg neprestanih obračunov z lastnim obstojem v času drastično spremenjenih življenjskih navad preračunavati še svoje razmerje do omrežnih komunikacijskih kanalov in klepetalnic. Na globalni ravni facebook vsak mesec aktivno uporablja 1,8 miijarde ljudi. To je bazen nepredstavljivih razsežnosti. V Sloveniji je po zadnji raziskavi Valicona** ustvarjenih več kot 830.000 facebook profilov in velika večina njih, skoraj 770.000, ga uporablja na tedenski ravni, nekaj manj (skoraj 600.000) pa omrežje uporablja vsak dan.
Misel, da se na družbenih omrežjih odvija banalizacija sveta, je povsem legitimna, a neizbežno dejstvo je, da sta prav preproščina in populizem Donalda Trumpa pripeljala na vrh najvplivnejše države na svetu ter porazila za mnoge očitno predolgočasno in presofisticirano razumevanje sveta. Lahko to dihotomijo preslikamo tudi na medije in omrežja ter s tem definiramo njihov vpliv? So mediji, tako kot se je to za politiko že velikokrat izkazalo, zdaj pa nekako kulminiralo, izgubili stik z realnim življenjem in »navadnimi« ljudmi?
Naravnost žalostno bi bilo, če bi ta stik morali iskati po facebooku. A facebook je le prispodoba nekih novih mišljenjskih vzorcev. Vsi smo torej lahko facebook. Tudi tisti, ki ga ne uporabljajo. Govorimo še vedno isti jezik? Se še vedno razumemo med seboj?
Vse to odpira nove priložnosti, predvsem pa nove dileme. Če bo vse več uporabnikov bralo novice prek družbenih omrežij, bo medijem vse težje ustvariti zavezništvo z javnostjo oziroma jih ohranjati na svoji strani. In če javnosti ne bo, tudi oglaševalcev ne bo. In če oglaševalcev ne bo, tudi novinarjev ne bo. In če novinarjev ne bo ... bo facebook? Ali res? Niti ne, kajne? Brez novinarjev tudi teh objav na facebooku ne bo.
Premislek je torej obojestranski. Kot tudi − družbeno (ne)odgovorne − odločitve.
____
*Facebook ponuja brezplačne spletne tečaje za novinarje.
**Vir: Raziskava MEDIA+, Valicon. Maj/Junij 2016, n=9.798«
