Tiskane izdaje
K hollywoodskemu repertoarju zadnjih let sodijo tudi filmi, ki tematizirajo apokalipso, konec civilizacije kot jo poznamo, in vznik nove postutopične politične skupnosti.
A zdi se, da je včasih konec civilizacije veliko manj spektakularen kot bi to rad nakazal Hollywood, saj so njegovi znaki nekoliko bolj subtilni. V slovenski prestolnici v Koloseju zaradi njegovih njegovih dolgov do distributerja že od konca maja ni na ogled precejšnjega dela filmske produkcije. Tako smo velike spektakle kot je Medzvezdje lahko gledali le po milosti Cankarjevega doma, medtem ko Igre lakote Ljubljančani lahko vidijo le v Cineplexxih po drugih slovenskih mestih. Ali, kot se je izrazil britanski filmski kritik na Liffu, Ljubljana je edina prestolnica v Evropi, kjer ni mogoče videti največjih hollywoodskih hitov letošnje jeseni.
Znakov konca civilizacije je še več in niso omejeni le na slovensko prestolnico: po vsem svetu, celo v metropolah kot je New York, propadajo trgovine z DVDji, zapirajo se knjigarne – pogosto ne zato, ker bi jih v to silil upad prometa, ampak na Manhattnu, denimo, zato, ker cena najemnin strmoglavo narašča. V velikih knjigarniških franšizah pa se resen knjižni program, od leposlovja, poezije, pa do filmske in otroške literature, umika na račun zabavno nakupovalnega programa – na primer z otroškimi igrali, pa tudi s ponudbo vsemogočih predmetov od sveč do torbic.
Dejstvo, da je vse več knjig dostopnih prek interneta in da je Amazon med drugim največja spletna knjigarna, nam je lahko le delno v tolažbo. Knjigarna je bila s celokupnim naborom knjig vselej tudi kustos knjižnega sveta. V njej tako nikoli ni šlo le zato, da si kupimo želeno knjigo, ampak da dobimo pregled čez svet knjig, da se seznanimo z novimi knjižnimi izdajami, da se nam odstre del horizonta, ki pri nakupu prek spleta navkljub morju možnosti in množični ponudbi ostaja zaprt.
Prav v tem, da je nek nabor knjig, literature, teorije ostal odprt za listanje, v tem, da v knjigarni lahko posedamo ali zapravljamo čas, ne da bi bili primorani kaj kupiti, je izrazito javni značaj te institucije. Njena odprtost za knjižno skupnost, ki v njej najde zavetje, je nekaj, kar obiskovanje spletnih knjigarn preprosto ne more reproducirati. To je verjetno eden od razlogov, zakaj knjigarne ne bodo nikoli povsem propadle, saj bo potreba po njih, po izurjenih prodajalcih in svetovalcih, vselej obstajala.
Pri nas ima status takšne knjižne institucije še vedno knjigarna Konzorcij. Ne le da predstavlja morda največji nabor knjig v državi, ampak z različnimi okroglimi mizami, tiskovnimi konferencami in predstavitvami knjig opravlja prav svojo javno funkcijo – knjige umesti, kontekstualizira, in jih, opremljene z nekim mentalnim okvirom, popelje do bralca.
V času, ko se zdi, da je delo ustvarjanja skupnosti preloženo na posameznika – ki se prek socialnih omrežij povezuje in komunicira –, je takšna javna skupnost toliko pomembnejša in dragocenejša. Knjigarne, podobno kot tudi drugi prostori umetnosti, od gledališč do kinodvoran, so tu za posameznika: ga že čakajo in ga odrešijo njegove prisilne aktivnosti in prisilnega druženja – v nekem skupnostnem univerzumu lahko participira brez prevelikega truda in muke, v njem je lahko tudi čisto pasiven in sam ter se le prepusti duhu, ki ga obdaja.
Finančna kriza na Zahodu je v mnogih državah, tudi pri nas, javni prostor in mnoge duhovne pridobitve žrtvovala prav na račun dozdevnega gospodarskega okrevanja. In če je sedanja kriza kaj pokazala, je pokazala prav to, da gospodarska rast ali vsaj gospodarska stabilnost nima nobenega pomena, če zaradi nje izgubljamo najbolj dragocene dosežke civilizacije. Skratka, bivanje v skupnosti, kjer lahko posameznik zaide v kino, kjer lahko bere in nasploh sodeluje pri intelektualnih aktivnostih, je edini razlog, zakaj sploh imamo politiko in gospodarstvo, in ne obratno.
Ali pa naj se posameznik v sodobnih družbah pač sprijazni s tem, da so služba, družina, njegov Facebook in Twitter, in morda še nakupi v mestnih središčih, edino, na kar lahko upa v svojem življenju? Naj se udeležuje kulturnega življenja zgolj iz terapevtskih razlogov, ker ga ura kulture notranje sprosti in mu da novo moč za ekonomsko vojno za preživetje? Naj torej žrtvuje tisto, kar dela življenje zares vredno življenja, za svoje ekonomsko preživetje? Ob tem velja spomniti na staro judovsko misel, da je namreč cena, ki jo plačamo za preživetje, samo življenje – preživimo kot živi mrtveci.
