Kreativno: 1, 2, 3, strumno capljajoče naprej!

Nekje okoli 12.000 metrov nad Iranom poskušam zbrati misli, ki se same nekako ne sestavijo v zaključeno celoto. Ponavljajoča se nekajdnevna bivanja v Dubaju so zaradi narave našega dela, ki je vezano na najštevilnejšo skupnost − indijsko, preusmerila fascinacijo nad fenomenom samih zalivskih držav v fascinacijo nad posamičnimi segmenti indijske kulture v arabskem kontekstu.

A zdi se, da misli lebdijo nepovezano predvsem zato, ker vstopajo v njihovo kulturo skozi vsakodnevno življenje na način, ki je nekje na pol poti med fascinacijo in poskusom razumevanja, ki seveda sestavlja fragmente na podlagi moje zahodnjaške matrice. A kar me fascinira, so preprosta dejstva, to, da so sodobne različice dogovorjenih porok nekaj, kar se tako zlahka sestavi z vsakdanom velemesta 21. stoletja, fascinira me lahkotnost in vehementnost pogleda z zahoda, pa po eni strani determiniranost z družinskim pedigrejem in po drugi specifična svobodomiselnost posameznika. Morda kombinacija zadnjih dveh še najbolj. Srečujem ju na bojnem polju grajenja osebne kariere, a sila sorodno tudi v osebnih odnosih. V nobenem primeru pa ni najti mantre tistega drugega, »razvitega« sveta, o izpolnitvi samega sebe, determiniranosti, da je nekaj usodnega za izživeti v nas samih.

Življenjska pot se utrjuje z vsakodnevnim delom in negovanjem spominov oziroma vsega, kar je posameznik v življenju že dosegel. Smer začrtuje odločnost, ki je moji in mlajšim generacijam tuja, tako samoumevna pa vsem, ki so šli skozi širok diapazon blaginje. Trenutno najmočnejša, druga generacija Indijcev je na lastni koži doživela vzpon Združenih arabskih emiratov in na tej podlagi izoblikovala osebno afirmacijo v družbi. Ne tako redko me ta lastnost spomni na moje stare starše, generacijo, ki je v Evropi doživela čas po drugi svetovni vojni.

Zanimiva je zelo preprosta primerjava začetkov skupnega življenja parov. Zahodni koncept stavi na popolno romantiko začetka, filmsko pravljico, ki se nato lahko zgolj racionalizira, raztaplja v vsakdanu, vsekakor pa vsaj umirja in lovi ravnotežje tam nekje na liniji povprečja. Njihovi začetki so, naprotno, stvar racionalnejšega premisleka. Nekajkratno srečanje z donedavna neznano osebo, nekajdnevno opazovanje, pogovori. Si deliva vrednote? Koliko otrok, dva, tri ... lahko nekako uskladiva cilje? O strategiji se bova sproti usklajevala ... In odločitev. In nato delo na odnosu, grajenje intimnega in vzporedno ekonomsko osamosvajanje. Osebno ne poznam nikogar drugega, ki bi se o tem pogovarjal na prvih zmenkih. In ki bi se na podlagi par srečanj bil pripravljen odločiti o skupnem življenju.

Tudi pri delu je opaziti manj usodnosti. Manj usodne poklicanosti k poklicu. Dejstvo, da sem izobražen arhitekt, še ne pomeni, da ne morem uživati in se razvijati v projektnem menedžmentu, prodaji, turizmu ... Tudi če v srednjih letih preskočim v drugo dejavnost, moj ego ne bo sproduciral najgloblje osebne krize srednjih let. Obstaja visok nivo fleksibilnosti, ki ima skupni imenovalec. Prevladujoči pogled na vse stroke je namreč determiniran s percepcijo, da je vse preprosto − posel. Ni poslanstvo, ni eruptivno izpolnjevanje samega sebe.

In na drugi strani kako sorodno je v življenju prisotna vera. Kako pragmatično se neguje verovanje in prakticira obredje!

Tako imenovani kreativni poklici poznajo strah pred praznim belim listom, monitorjem s prazno stranjo Worda, Photoshopa, A Masterja, InDesigna in poznajo tehnike, kako se čim hitreje premakniti iz te situacije. Strahospoštovanje praznega pač ne pomaga, še zgodnejši strah pred sprejetjem odločitve, ki pripelje na belino, še manj.
Sprejmi to prekleto odločitev na kateremkoli področju že in stoj za njo vsaj nekaj časa, vlagaj vanjo in uživaj ob dejstvu, da si imel možnost za samostojno odločitev. In verjemi, da je lepo živeti na svetu, kjer je toliko pravilnih poti.

Misli so še vedno raztepene na vse konce in kraje, a ta občutek se je nekako pomirjeno umestil mednje.