Tiskane izdaje
Za mizo nas sedi šest, predstavitev oblikovanja interierja poteka tekoče, očitno smo ujeli skupno frekvenco. Par motivov, predvsem barv in vzorcev, kontrolirano štrli iz splošne teme in okoli teh se splete debata. Zapustimo mizo in razprava se nadaljuje ob kavi v bližnjem simpatično »drugačnem« lokalu. Razmišljam o lepoti tega, da delam z ljudmi, s katerimi ustvarjamo oblikovanja, ki zmorejo navdušiti širši krog ljudi, in z ljudmi, ki so pripravljeni sodelovati z nami na način, s katerim jim lahko zlezemo pod kožo ter jim ukrojimo njim lastno podobo.
Idila traja tja do polovice macchiata. Takrat me zbode komentar. Ne gre za nič radikalnega, slišan je bil že večkrat, a očitno je razpoloženje takšno, da komentar ostane z menoj. Gospa ima povsem prav, prav tako vsi, ki se strinjajo z njo, kar bode v ušesa, je razkorak z mojim idiličnim razpoloženjem. Oziroma vsaj zdi se, da tudi z obojestranskim zadovoljstvom za mizo.
Namreč, ničkolikokrat sem že poslušal z ene strani o arhitektih, ki nočejo slišati prav nič o hvaležnem, večnem in za čiščenje nezahtevnem laminatu namesto pravega lesenega parketa, arhitektih, ki prezirajo žive barve, napušče, »domačnost interierjev«, funkcionalne rešitve, Rutarje, Obije ..., ki rišejo hiše »brez streh«, še pred par leti pa so zahtevali takšne polkrožne, oblikujejo brez kakršnegakoli vidnega detajla, še pred par leti pa so zahtevali mesing in češnjev furnir na okroglih bunkah in intarzijo ptičjega javorja, dekorirajo »čiste« interierje, brez kakršnekoli navlake, še pred par leti pa so oblagali stene in strope v opaže, polagali po tleh tepihe in obešali oranžne luči ... Vsakokrat s stoodstotno prepričanostjo vase in v svoj prav.
Če pomislim, moram tem ljudem dati prav.
In poslušam na drugi strani o laični javnosti, ljudeh, ki na prvem mestu nimajo okusa, seveda jim v njim lastni sveti preproščini tudi ni jasno, zakaj je teraco tlak boljši od ploščic, zakaj so ogromna okna brez zunanjih senčil resnično ključni element napredka arhitekturne stroke in, navse4zadnje, kaj to sploh je arhitektura, a ob tovrstni nevednosti le nekako sočasno vedo vse o toplotni črpalki, izolaciji in podobnem, znajo celo kar vse sami narediti in vnaprej vedo, kaj je prav, le narisati do zdaj tega niso znali. Pa je google še to edino potrebo po arhitektih odpravil. Vse to počnejo, podobno kot tisti prvi, brez trohice dvoma.
Če pomislim še enkrat, moram tudi tem dati prav.
So pa naokoli tudi nepopravljivi optimisti, tisti, ki poskušajo vse to spraviti skupaj. Organizirajo dogodke, delavnice in se trudijo ustvariti pogoje za spravo med prvimi in drugimi. Predvidevam, da mislijo, da je vse skupaj samo en šum v komunikaciji, da so ljudje globoko v srcu dobri in se znajo pogovarjati in poslušati in skupaj delovati v dobro vsakogar in vseh. In da bi na ta način prišli do kvalitetnejšega grajenega okolja. Namreč, da tega v tem trenutku ravno nimamo, o tem se celo strinjajo prvi in drugi.
Če se z njimi ravno ne strinjam več, jih pa še vedno vsaj spoštujem.
Sanja se mi ne, ali bi bili rezultati res tako fantastični, če bi se kvaliteta arhitekture in splošna kvaliteta bivanja res tako dvignili, če bi se oboji res začeli pogovarjati, sodelovati in se morda celo strinjati o teh stvareh. Bi res, ko bi nato pogledali naokoli, dobili bolj usklajeno okolje, lepše objekte in interierje? Morda celo bi.
A kar bi se res spremenilo, je vsakdan, rutinsko vsakdanje delo. Morda bi bili manj obremenjeni samo s končnim izdelkom in bi bolj uživali v delu samem. V piljenju rešitev v biroju, v sami komunikaciji z okoljem, v gradnji. Končni izdelek, objekt, interier, vrt ali karkoli že, bi bil »zgolj« posledica tega dela. Vsi mi, ponosni, da gre res za timsko delo, bi se veselo in odkrito in spoštljivo pogovarjali, malce postrani kdaj pogledali ob omembi teraca v kopalnici, a dopustili, da se morda pojavi kje pod pralnim strojem. In bele in sive celice arhitektov bi se oplajale z barvnimi drugih sodelujočih in ni vrag, da ne bi dobili mavrično srečnih rezultatov!
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije − RRA LUR
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec
* Ana Osredkar, soustanoviteljica zavoda Servis8, business development manager po poklicu in service designer po srcu
