Tiskane izdaje
Prvič po več tednih sem si privoščil miren sprehod v zgodnjih večernih urah. Sprehodil sem se skozi naselja, kjer se fasade stavb nežno prelivajo med tremi dovoljenimi barvnimi odtenki, kjer so višine stavb nesramežljivo poenotene in kjer razgibana skalnata pokrajina v ozadju poveže vse skupaj v podobo, ki izvabi glasen vzdih.
Prostrana peščena plaža je sredi tedna polna ljudi, ki te vsi po vrsti pozdravljajo. Čudoviti sodobni razsvetljeni absolutizem, pomislim. Uležem se na čudovito zeleno travo in ob uri, ki naj bi pomenila delovnik, neprikrito buljim v ljudi na plaži, pogledam čez palme proti goram in v istem trenutku pograbim svoj ljubi samsung. Iščem motive, ljudi med igranjem odbojke, nogometa, sledi njihovih stopal v pesku, sultanovo podobo na zastavi, ptice in cvetove ... »lej kuko je vse drgač k v dubaju, lej kako je lepoooo ... lejga sultana ... u see?!?!:):):):D«.
Priznam, pogosto gledam ljudi, prilepljene na ekrane na metrojih, avtomobilih, letalih in seveda najprej pomislim na negativne posledice vsega tega. Na nepregledno število kritičnih zapisov, ki sem jih že prebral o novodobnem odnosu z vsemi mogočimi orodji, s katerimi brkljamo po netu, in njihovimi socialnimi podaljški. Vem, gre za patološki odnos z napravami in appi, gre za več kot samo odvisnost, ljudje so ujeti v past, čedalje težje se ločijo od njih in stopijo v resnično življenje. OK.
Morda se mi je zdaj, ko s popolnim fokusom na delo sam preživljam čas na Bližnjem vzhodu, resnično zameglila tudi presoja, ampak ali je razmerje med posledicami uporabe vseh socialnih omrežij in komunikacijskih kanalov res takšno, kot je razmerje med pozitivnimi in negativnimi zapisi o njih? Je sploh mogoče prebrati en pozitiven zapis, ne da bi mi ga bilo treba iskati z lučjo pri belem dnevu?! Tudi to lahko vsaj deloma razumem, sami gadžeti so tako atraktivni, da zapisi o negativnih posledicah pač poskušajo vsaj malo uravnotežiti sliko. Pa vendarle ...
Ko berem čez rame, ljudje predvsem radi klepetajo in si delijo drobne pozornosti. Luštni kičasti srčki in živalce letijo na vse strani, mavrice se pnejo od ekrana do ekrana in smešne grimase, okorne pande ter nabriti rakuni nasmejejo tisoče obrazov ... Fotke potujejo iz kopalnic na avtobuse, iz bolnišnic v dnevne sobe, s potovanj v pisarne. A vse to je plehko v primerjavi s pisanjem pisem in pogledom v oči.
Vsi internetni komunikacijski posredniki omogočajo neobremenjene pogovore, ki zavzamejo 99 odstotkov časa, in to tudi neodvisno od teh vmesnikov. In čeprav delam na drugem koncu sveta, imam lahko še vedno te pogovore z nekom, s katerim si resnično želim poleg tistega enega odstotka karseda izkoristiti tudi teh 99 odstotkov. In verjamem, da to ne ogroža tistega enega odstotka. Kdor ga ni bil sposoben prej, ga tudi zdaj ne bo in obratno. Zato preprosto ne razumem, zakaj ne morem večkrat prebrati kaj pozitivnega o vseh trenutkih sreče, ko te pričaka serija sporočil v oblaku katerekoli barve. Vključno s sliko, glasom, emoji, animiranimi gifi ipd. In ja, težko odvržem tisto škatlo mobilno, da ne bi zamudil kakšne zanimivosti, sončnega zahoda s palmami, nove opere ali kameljega burgerja, ki ga želim s kom deliti. Mobi vlačim s seboj tako rekoč ves čas. In z njim nepregledno množico utrinkov, ki sestavljajo čudovit mozaik spominov na vse te plehke pozornosti.
Kljub temu hvalospevu mobilnim aplikacijam mi je še posebno sredi Omana popolnoma jasno, da je trik v ravnovesju − med vsemi sporočili, ki mi jih posreduje najnovejša tehnologija, in umirjenostjo okolja, ki s tehnologijo sploh ne poskuša tekmovati. Resnično prijetna je kombinacija te internetne atraktivne tehnologije, ki nagovarja naša občutja na svojstven, sila privlačen način, in arhitekture, ki ne nastaja po logiki modernizma 20. stoletja, ne tekmuje ne z avtomobili, ne z letali in danes tudi ne z appli in appi. Stavbe z vso čudovito navlako fizičnih ugodij, tako simpatično okornih, a močnih emotivnih nagovorov, trajnosti ... lahko usmerjajo tok življenja tudi tako, da ga umirjajo. Pri tem dovolimo, da tehnologija, ki je sicer nosilec neštetih atraktivnih lastnosti, pač prevzema primat privlačnosti. Res ni treba, da arhitektura tekmuje s temi novotarijami.
A tudi obratno, app tehnologija naj se ne poskuša ukalupiti v vzorce, ki jih vlečemo s seboj iz preteklosti. Umirja naj se na drugem nivoju. Če se omogoča razvoj vsakodnevnih dejavnosti, ki še vedno potekajo v fizičnem okolju, je njihova privlačnost absolutno konkurenčna. Vse tiste prepletajoče se dejavnosti na plaži so bile predmet snemanja z neštetih mobilcev. Ti jih niso zatrli, morda ravno nasprotno, tem dejavnostim so privlačnost povečali!
Fotografija, ki tako čudovito v sport mode nastavitvi ujame trenutek, ko val zalije moj palec na nogi, ne more seveda niti slučajno tekmovati z užitkom ob hoji po pasu peska, ki ga oblivajo valovi. A ko delim fotografijo z M tisoče kilometrov stran, tisti pesek med prsti prav tako ne more tekmovati z močjo, ki jo ima fotografija na majhnem ekranu, poslana na drug konec sveta. Oboje je nekaj tako enkratno čudovitega, da bi bilo res škoda, če obojega ne bi brez slabe vesti užili, kolikor se da!
