Tiskane izdaje
V začetku tega meseca je mednarodni škandal, povezan z grafičnim oblikovanjem, dobil epilog: organizacijski komite za pripravo letnih olimpijskih iger v Tokiu 2020 se je odpovedal uporabi znaka*, ki je domnevno plagiat. Znani japonski oblikovalec Kenjiro Sano si je na glavo nakopal obtožbo, da je kopira znak Théâtra de Liège, ki ga je zasnoval belgijski oblikovalec Olivier Debie. Ta je proti Mednarodnemu olimpijskemu komiteju vložil tožbo na sodišču.
Posledično je sledil umik znaka, razlog zato pa je menda odklonilno mnenje javnosti do domnevnega plagiata, vsekakor pa ne priznanje, da je znak kopija nekega drugega znaka. Obtožbe na spletu so se kar vrstile: o zgodovini Sanovih plagiatov, podobnosti znaka z nekim drugim znakom in celo o nedovoljeni uporabi fotografije, na podlagi katere je japonski oblikovalec izdelal fotomontažo za prikaz delovanja znaka v okolju.
Sanov znak v nasprotju s prostoročnimi formami in abstraktnimi slikarskimi packami, ki predstavljajo zadnjih nekaj olimpijskih iger, meri na estetiko šestdesetih in sedemdesetih let. Sprva se zdi kot sveža alternativa enoviti pojavnosti znakom športnih dogodkov, sledi tudi trenutni usmeritvi k dvodimenzionalnim in enostavnim formam v oblikovanju. Tudi sam avtor je znak predstavil kot referenco na oblikovalsko izročilo iz obdobja šestdestih let, izneveril pa se je osnovnemu načelu modernizma v oblikovanju »manj je več«, kot je to naredil leta 1964 Yusaku Kamekura.
Mogoče Sano ni prerisal znaka nekega Japoncu povsem nepomembnega belgijskega teatra, temveč bi idejo za znak lahko dobil pred dvema letoma na razstavi Jana Tschicholda v Tokijski galeriji Ginza, kar so mu sicer očitali tudi komentatorji na spletu. Črke v znakih, na katere spominja domnevni plagiat, izhajajo iz klasicistične skupine pisav − didonov poznega 18. stoletja. Zanje so značilne pravokotne osi črk in pomenijo za načrtovanje znaka enako − vsakomur dostopno ter legitimno oblikotvorno izhodišče, prav tako kot geometrijski liki (kvadrat, krog ali pravokotnik). Trikotni serifi** prav tako niso novost, temveč lastnost vrste pisav (Glyphic Serifs) iz prejšnjega stoletja. Hočem reči, da si L-ja s trikotnimi serifi ni izmislil Oliver Debie.
Je torej Sanov znak plagiat? Mogoče. S stališča vizualnih komunikacij je to pomembno vprašanje le, če so dokazi za to neizpodbitni in je ujemanje med kopijo ter originalom očitno. Oblikovanje vizualnih sporočil ni umetnost, zato je v celoti nemogoče presojati oblikovalsko rešitev s kriteriji, ki veljajo za umetniške artefakte. Originalna oblikovna rešitev torej nima posebne umetniške veljave, bolj pomembno je vprašanje, ali je rešitev ustrezna v kontekstu komunikacijskega sporočila. Prav tako je povsem neustrezna primerjava vidne pojavnosti gledališča s pojavnostjo športnega dogodka: navsezadnje gre za dve povsem različni dejavnosti.
Težko je verjeti, da bi oblikovalec, ki kaj da na lastno delo, namerno kopiral določeno rešitev ter še posebno v današnjem času naivno upal, da ga ne bodo odkrili. Spomnim se, ko sem enkrat zasnoval znak za nekega naročnika in me je takrat Robert Ilovar opozoril, da močno spominja na znak podjetja, ki je od našega studia oddaljeno le nekaj metrov. Znak sva nato toliko predoblikovala, da se je ta podobnost izničila. Da bi se izognili nenamernemu kopiranju, v studiu temeljito analiziramo obstoječi vizualni nagovor v branži, čeprav se sprašujem, ali smo v današnji poplavi podob lahko sploh še dovolj temeljiti.
Oblikovanje vidnih sporočil ni unikatno ali genialno stvarjenje redkih posameznikov, temveč množična dejavnost. Milijoni oblikovalcev pri oblikovanju znakov izhajajo iz enakih izhodišč (likovnih elementov, črkopisov, kulturnih referenc in dediščine preteklih obdobij), zato so si rešitve vse bolj podobne. Najbrž se bo treba sprijazniti s tem, da imajo številne zavarovalnice in banke v svojem znaku kvadrat (stabilnost) in da se bo še kje pojavil plakat za jazz koncert, na katerem bodo upodobljeni črni in beli prsti, ki spominjajo na klavirske tipke. Kriteriju ustreznosti rešitve je treba dati prednost pred originalnostjo, saj je ta že v osnovi negotova.
Ustreznost znaka oziroma vidnega sporočila je mogoče ocenjevati le na podlagi tega, ali je kreativna rešitev v funkciji reševanja problemov ali celo v funkciji odkrivanja problemov, ki so pri vsaki nalogi specifični. Prav zato so spletne prodajalne znakov v primerjavi s »po meri« zasnovanimi rešitvami nekonkurenčne. Oblikovanje je pristop, in ne trenutna moda. Oblikovalci moramo zato k nalogam pristopiti vse bolj poglobljeno, naročniki pa bodo morali postati bolj imuni na »glas ljudstva«, vsaj pri vprašanjih, ki so izrazito strokovna.
Jernej Stritar je oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
***
* Znak je slovensko poimenovanje angleškega izraza logo, znak je lahko besedni (logotip), slikovni ali kombinacija obeh. (op.a.)
** Serif: nastavek pri potezi črke; različne vrste pisav imajo različno oblikovane serife, ločimo: obli serif, oglati serif, trikotni serif, tanek serif, serif ostrega prehoda, zaobljeni serif, kljunasti serif. (vir: Tipografski geslovnik, Klementina Možina; Grafičar 2006)
*****
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
