Tiskane izdaje
Zadnji podatek mi je dislociral spodnjo čeljust. Prosim? Tepih so vendar tla. Po katerih bodo vsak dan tacali ljudje, že vidim, kako v globoki jeseni s premočenih škornjev umazana voda prodira skozi tkanino in se ob dotiku s končno ploskvijo nesramno razleze med vozličke, iz katerih danes migetajo sijoče niti. Uničenje! Svežina barv hitro izginja, uhojena pot med vrati in mizo postane stanjšana zaplata in kmalu si v poslovalnici ne bomo več želeli prelestne svetlobe, ki bi to zalezanino neumorno poudarjala. To pač ni nadgradnja high end branda. Ugovarjam!
Koliko ljudi pa, misliš, da bo stopilo na ta tepih? Matematično zbrzim do domišljijske podobe. Dvesto na mesec? Več? Oh, ne, kje pa! Kaj pa govoriš?! Deset, morda petnajst, več jih ne potrebujemo. In ko bo le nekaj teh finih čevljev na mesec mehkobno zdrselo po tej umetelni tkalski stvaritvi, bo on − tepih − vestno opravljal svojo nalogo zagotavljanja ekskluzivnega občutka, impresije ob prvem fizičnem stiku z blagovno znamko. On bo vratar, lakaj, ki pomaga odpirati denarnice. On bo − neumoren dislokator čeljusti. Tepih.
Ta tepih me je o ciljni skupini naučil več kot ves faks komunikologije. Ciljna skupina! Za koga izdelujemo produkt, storitev, rešitev? Komu dajemo čas svojega življenja? S kom se resnično želimo pogovarjati? Povsem isto kot − koga nosimo v telefonskem imeniku našega intimnega mobilca. Nekaj čez tisoč petsto kontaktov je bilo do tega poletja v mojem.
Ne tako dolgo pred tem, kar je sledilo, sem se iz dolgočasja sprehajala po njem. Prelet življenja, služb, mest, počitnic, projektov, neumnosti in blodenj, ljudi, ki so v tem času zamenjali po pet telefonskih številk. Obdobja, pesmi, izleti, trenutki, razposajenosti, rešitelji. Vse to v enem samem telefonskem imeniku. In potem, ko je najmanj treba, ko sem v tuji deželi in na domača tla me ne bo še vsaj tri mesece, že dlje časa na vogalu okrušen zaslon začne spreminjati barvo. Kako lepa fuksija! Naslednji dan se še bolj razcveti. In dan potem postaja temnejša, vse dokler do večera ne postane nič drugega kot tako gosta tema, da bi jo lahko rezal. Ob zvonjenju telefona mi palec intuitivno podrsa po zaslonu. Glej, lahko se javim. Ob naslednjem zvonjenju tudi tega ni več. Presneto, presneto, presneto! Pa ne zdaj! Dovolj je že, da so mi v tistem mesecu potekle vse (!) bančne kartice, ki zvesto prihajajo po pošti na moj domači naslov. Le da mene, za priporočeno pošiljko preveč daleč, tam ni. Čudodelniške sposobnosti prijateljice so me rešile s karticami. Poštar ni zvonil niti enkrat, frcnil je kuverto skozi režo na vratih.
Misel in občutje brez telefona me navdajata z božanskim hrepenenjem po večnosti svobode. A tako ne gre. Želim si komunikacije z ljudmi. Ko iz zaprašene škatle ljubi Tom povleče svoj bivši telefon, sem kar malce razočarana. Konec je. Zdaj sem spet dosegljiva. Pa vendar je najprej SIM-kartica prevelika in se s telefonom ne razumeta, a zlomka, mirna roka jo z olfa nožem ali stanley knifom, kot mu pravijo Angleži, primerno zmanjša. Telefon deluje! No, njen telefonski imenik pač ne. Nikogar ni tam. Po primarnem kriku nemoči se mi usta razširijo čez ves obraz. In kdo si resnično želim, da bi tam bil? Spomin izpljune nekaj ljudi. Ljubi moji. Ob njih se izpisujejo številke. Tiste, ki je ni, jo hitro in preprosto pridobim z natipkanim Hej, telefon mi je crknil, mi daš, prosim, tvojo cifro. In življenje gre naprej. Mirneje kot kdaj prej. Kar me spomni na že dognano srečo, ko mi vsakih šest let crkne prenosnik in začnem vse znova. Backupa nisem nikoli negovala. Niti ga ne kanim.
Zatorej: S kom se resnično želimo pogovarjati? S kom si resnično želimo brezpogojno deliti svoj čas? V biznisu, v življenju, kot je?
Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
Po dosjeju kreativnih blogov lahko brskate TUKAJ.
