Tiskane izdaje
Pripadniki Islamske države že dobra dva tedna napadajo palestinsko begunsko taborišče Jarmuk, ki je od središča Damaska oddaljeno le šest kilometrov. Za nadzor nad trenutno najbolj prekletim delom sveta se skrajna sunitska milica, ki vse bolj deluje kot korporacija, spopada z različnimi palestinskimi milicami in uporniško Fronto al Nusra. Ta je nadzor nad velikim delom taborišča, v katerem je pred vojno živelo 180.000 ljudi, v peklu pa jih je do danes ostalo desetkrat manj, prevzela leta 2012, ko je cinični režim predsednika Bašarja al Asada različne palestinske milice poskušal spreti med seboj in jih s pomočjo svojih vseobsegajočih varnostno-obveščevalnih služb v vlogi podizvajalcev njegove brutalne diktature priključiti sirskim vladnim silam.
Ker se del Palestincev ni uklonil in ker so v begunsko taborišče, ki je na obrobju Damaska zraslo v petdesetih letih prejšnjega stoletja in pozneje postalo pravo malo mesto, vstopili pripadniki uporniških milic, je Asad najprej sprožil vojaško operacijo, potem pa še popolno blokado taborišča. Ljudje so začeli množično umirati. Od letalskih napadov. Od strelskih obračunov. Od helikopterskih bomb. Od topniških izstrelkov. In, predvsem, od lakote. Ta je »v boju za Jarmuk« postala ključno režimsko orožje. Sistematično stradanje prebivalstva je sprožilo epidemijo lakote in eksodus.
A mnogi − najbolj revni − niso mogli pobegniti. Ostali so ujeti v desetem krogu pekla. Kljub temu da je bilo ves čas popolnoma jasno, kaj se dogaja, jim nihče, prav nihče ni priskočil na pomoč. Mednarodna skupnost je molčala. Ideologija je znova razkosala ostanke humanizma. Evropska (ne le) akademska levica je za svojega konja − skupaj z Rusijo − izbrala Asada. To je bil trenutek, ko je bila zapečatena tako usoda Sirije kot palestinskih žrtev sirske vojne.
Medtem je Islamski državi, ki so jo z roko v roki soustvarjali ameriška zunanja politika, bogate zalivske arabske države in režim Bašarja al Asada, uspelo tako rekoč v celoti zatreti prvinski upor sirskega prebivalstva proti režimu. Bogata, dobro oborožena, vrhunsko organizirana in jasno vodena (dirigirana) Islamska država je razbila male milice, si prilastila upor in ga s tem dejansko v veliki meri − ugasnila.
Trpljenje prebivalcev Jarmuka se je stopnjevalo. Begunsko taborišče so vladne sile spremenile v koncentracijsko taborišče, kjer so v boju za preživetje zavladala pravila socialnega darvinizma. O tem so se pred dobrim letom prepričali člani humanitarne odprave Združenih narodov, ki jim je, le za kratek čas, vendarle uspelo prebiti blokado popolnoma opustošenega območja. Videli so podobe popolne groze. Groze, za katero nihče nikoli ne bo plačal cene.
Minilo je še leto dni. Ko se je že zdelo, da v Jarmuku huje preprosto ne more biti, so vanj vstopili pripadniki Islamske države. Njihov cilj je bil jasen: opraviti umazano delo namesto režimskih sil, ki jim kljub trem letom blokade in bombardiranja ni uspelo ponovno prevzeti nadzora nad begunskim taboriščem in pokoriti preostalih Palestincev, ki v sirski vojni in pred očmi vsega sveta doživljajo še eno grozljivo poglavje svoje zgodovinske tragedije. Le da jih tokrat − in še zdaleč ne prvič − ubijajo, mučijo, stradajo in izkoriščajo njihovi arabski bratje.
Islamska država, ki dejansko nima nikakršnih ideološko-religioznih ciljev, ampak jo zanimata le moč in denar, je v taborišče vstopila in se iz njega že večkrat taktično umaknila. V času njihovega začasnega umika vladne sile s helikopterji pod pretvezo boja proti teroristom bombardirajo uporne palestinske borce, pripadnike Fronte al Nusra in, predvsem, civilno prebivalstvo. Koalicija režima in »skrajnežev«, njihovih podizvajalcev, skoraj ne bi mogla biti bolj tesna. In bolj očitna.
Seveda se ne bo nič spremenilo. Nikoli se ne.
Seveda bo sledil dokončen pokol. Vedno sledi.
Vse je dovoljeno, nič ni kaznovano.
Človeštvo je, osvobojeno empatije in vesti, dokončno vstopilo v novo »razvojno fazo«.
