Tiskane izdaje
Port au Prince
Čez tri tedne bo minilo pet let od potresa, ki je na Haitiju, najbolj revni državi zahodne hemisfere, 12. januarja 2010 po podatkih tukajšnjih oblasti vzel 220.000 življenj. Žrtev je bilo toliko, da so jih morali pokopavati v množična grobišča. Uničenih ali poškodovanih je bilo okoli 250.000 zgradb. Vključujoč vso temeljno infrastrukturo. Potres, ki je Haiti − predvsem pa njegovo prestolnico − uničil tako, kot bi jo lahko uničilo le več tednov trajajoče bombardiranje, po svoji moči ni sodil med najbolj udarne. Po posledicah pač.
Razlogi za strahovito število žrtev so se med tresenjem haitskih tal sestavili v popolno tragedijo. Dejstvo, da je zaradi izsekavanja gozda in klimatskih sprememb le en odstotek Haitija prekrit z gozdom, je povzročilo silovito erozijo, ki je močno pospešila premikanje zemeljske mase. Haiti je − še posebej to velja za Port au Prince, kjer je umrla večina žrtev − neverjetno gosto naseljena država, kjer se je število prebivalcev v zadnjih tridesetih let več kot podvojilo. Večina ljudi je pred potresom − in seveda je še vedno tako − živela v revnih barakarskih naseljih. Najbolj znano je tako imenovano Sončno mesto, ki je med potresom tako rekoč doživelo genocid, za katerega je bil veliko bolj kot narava odgovoren − človek.
Človek, ki je na Haitiju dolga desetletja iztrebljal sočloveka. Človek, ki je v času francoske kolonizacije iz tretjine otoka Hispaniola, ki si ga Haiti deli z Dominikansko republiko, ustvaril velikansko in izjemno dobičkonosno plantažo, na kateri so garali najboljši sužnji, ki jih je bilo mogoče dobiti na mednarodnem tržišču ljudi. Človek, ki je iz sočloveka ustvaril delovno orodje, ki je v povprečju umrlo pet let potem, ko so ga lovci na sužnje iztrgali iz njegovih afriških neder. Človek, ki si je izsušeni in oropani zahodni del Hispaniole, katerega prekletstvo se je začelo s pristankom Krištofa Kolumba, izvajal en ekonomski poizkus za drugim.
Človek, ki je izvedel genocid nad domorodnim prebivalstvom, si izmislil kolonizacijo, »maksimiziral« izrabo suženjske sile, ustvaril brutalno diktaturo, v celoti uničil naravo, kapital absolutno postavil pred življenje, povzročil klimatske spremembe in se z usodo Haitija, tega prekletega kraja, vse do dandanes igral na geostrateški karti.
Nič ne kaže, da bi prekletstvo jenjalo. Duhovi so − tu je vudu zelo močan − nemirni. Zelo nemirni.
Popotresna obnova na Haiti poteka počasi. Zelo počasi. Marsikje se zdi, da so se tla stresla včeraj in ne pred skoraj petimi leti. Ogromno denarja je preprosto izginilo. (Ne)znano kam. Potresu je sledila še epidemija kolere, ki je pobila več tisoč ljudi. Zakaj tega ni mogoče ustaviti tukaj in zdaj, se sprašujem, ko hodim po mestu, ki je sicer kljub bombardiranju s strani zgodovine polno življenja?
Kako je mogoče, da se je na tako majhnem kosu zemlje zgostilo vse, kar je narobe s človeštvom − z nami?
