Tiskane izdaje
Popolnoma nesmiselno bi bilo reči, da je čas za priznanje Palestine. Ali celo skrajni čas. To bi se − tako globalno kot lokalno − moralo zgoditi že zdavnaj. Nekatere države, med njimi tudi nekaj evropskih, so Palestino sicer že priznale. Nazadnje pred dvema tednoma Švedska.
Slovenije, države brez zunanje politike, države brez ... države, seveda ni med njimi. Za priznanje palestinske države so namreč potrebni pogum, etika, suverenost, sposobnost sprejemanja odločitev (in vodenja) ter na dejanjih, in ne na bruseljski dehumanizirani retoriki osnovana samozavest. Te pa zaporedne slovenske vlade, ki so se v patološkem manku kakršne koli empatije vedno ukvarjale le same s seboj ali pa so bile le podložne podizvajalke politike nekoga drugega, nikoli niso premogle. Zato močno dvomim, da bo sedanja vlada − ob pozivu za priznanje Palestine, ki prihaja iz vrst opozicijske Združene levice − ravnala drugače.
Pa bi − očiščena ideologije in navdahnjena s humanizmom − morala!
In to kljub temu (ali prav zato!) da je palestinska državnost v realnih geostrateških okoliščinah bolj iluzorna kot sploh kdaj po letu 1967. In to kljub temu (ali prav zato!) da palestinsko ozemlje nikoli ni bilo manjše in sistem apartheida bolj krut. In to kljub temu (ali prav zato!) da izraelske varnostne sile pred mošejo Al Aksa v starem Jeruzalemu srdito obračunavajo s palestinskimi protestniki. In to kljub temu (ali prav zato!) da izraelske oblasti iz vzhodnega Jeruzalema nasilno izganjajo Palestince in po okupiranem Zahodnem bregu širijo ilegalne judovske naselbine. In to kljub temu (ali prav zato!) da je v poletnem izraelskem bombardiranju območja Gaze umrlo več kot dva tisoč Palestincev, med njimi šeststo otrok, in da je to bila že tretja izraelska ofenziva v zadnjih šestih letih. In to kljub temu (ali prav zato!) da blokada Gaze, največjega odprtega zapora na svetu, traja že sedem let. In to kljub temu (ali prav zato!) da palestinska tragedija, posledica neke druge nepredstavljive tragedije, traja že sedeminšestdeset let. In to kljub temu (ali prav zato!) da je tako imenovana rešitev dveh držav nepovratno mrtva črka na papirju − ne na zemljevidu. In to kljub temu (ali prav zato!) da se v teh dneh iz nakopičenih palestinskih travm rojeva tretja intifada.
Slovenija bi Palestino preprosto morala priznati! Tudi zaradi lastne (polpretekle) zgodovine. Spomnimo se samo, kako samoumevno se nam je v mesecih podivjanega etnocentrizma zdelo, da so nas po odhodu iz Jugoslavije začele priznavati ključne svetovne države in kako nepravična se nam je pri tem zdela že »nekajmesečna zamuda«.
Zatorej: priznajmo Palestino!
