Dobro jutro: Ljubezen v metroju
pon, 09.04.2018, 06:00
Dobro jutro: Ljubezen v metroju
Iz nenavadnežev se v razčlovečenem svetu ne brije norcev.
Urejen moški v obleki, s kravato in srednjih let vstopi v vagon nabito polnega metroja, saj ura je popoldanska, se strumno zravna pri vratih in omikano začne: »Dame in gospodje, dober dan, vem, da mislite, kako vas bom tudi jaz prosil za denar, a ne bom storil tega.«

Njegova prošnja, povedana razločno na glas in z izbranimi besedami, namenjenimi odtujenim potnikom, nepovezanim v metrojski anonimnosti, je drugačna, kar šokantno intimna: »Prišel sem semkaj v Pariz, da bi si našel ženo.«

Potniki molče zastrižejo z ušesi, a le vsak pri sebi in brez očesnega stika, medtem ko še naprej narejeno in nemoteno strogo zrejo v tla, predse ali v knjigo, še v časopis ali le v prazno. Urejeni neznanec z lepimi besedami spodobno deklamira o tem, kako se zaveda svojega nenavadnega iskanja družice, toda svet da je razčlovečen, zato je težko najti sorodno dušo, in če je v vagonu kakšna ženska, ki še ni poročena in bi se želela povezati z njegovo dušo, naj – izstopi na naslednji postaji, kjer bo vlak zapustil tudi on. Diskretno jo bo počakal. »Mogoče pa se lahko zgodi ljubezen v metroju.«

Iskalec soproge na naslednji postaji resda izstopi, počasi in še zadnjič oziraje se po smrtno tihem vagonu. Odide edini in sam, s pozdravom. Nihče mu ne odzdravi, nelagodje in zadrega sta velika, nobeden ne nobena ne stopi za njim, čeprav bi vsaj kdo iz gneče morda moral iz podzemlja.

Ko nato vlak spet spelje in se neka ženska, ki stoji, nerodno prekucne na moškega, ki sedi, ta pa burkaško vzklikne: jaz sem že poročen, se v hipu sprosti skoraj otipljiva energija, ki neznance spet domače in varno poveže v prešeren smeh in mehak krohot.

Naj ponudim pogled: iz nenavadnežev se v razčlovečenem svetu ne brije norcev, a povezovalne prilagojene norčavosti je v ljudeh še vedno veliko.


Dobro jutro: Ljubezen v metroju

Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Prijavi sovražni govor