Tiskane izdaje
Bojmo se 30. julija, ko bo slovesnost pri ruski kapelici na Vršiču − in ko naj bi se tam pojavil sam Putin. Če se bo to res zgodilo, bo ne samo prvovrstni politični dogodek za Slovenijo, ampak bo odmeval po političnih globinah sveta.
Pravzaprav se bojimo, kako in kaj bo dotlej artikuliral predsednik države Borut Pahor, ki je doslej v zvezi s to zadevo izbesedoval že marsikatero neumnost. Nekako v tem smislu: Putin lahko pride, ampak samo na »pokopališče«, morda še za pol ure v najbližjo oštarijo, potem pa takoj domov!
To je nekaj najbolj bednega, kar sem doslej zaznal v politični geografiji in diplomaciji. Če se svetovni državnik (kar Putin nedvomno je) »poniža« tako globoko, da gre k skromni kapelici, potem je to simbolno in etično ravnanje najvišjega ranga. Kljub vsej trenutni politični »konstelaciji«, kajti Evropa ne bo nikakor dobila še ene politične vojne proti Rusiji. Ni več čas za hladno vojno in takratni način razmišljanja.
Naš predsednik pa je očitno iz vsega izvlekel samo to, da mora biti po pasje zvest Natu in ZDA, druge politike kot da ni. Celo Miloš Kovačič bi mu prišepnil, da v Rusijo izvozimo desetkrat več kot v Ameriko, ampak to je za politike v njihovih virtualnih svetovih kajpak povsem zanemarljivo. Slovenska politična »elita« se hoče izkazati kot obesek Nata in Zahoda, vse stavi na to, tako imenovani nacionalni interes pa ni samo prezrt, ampak celo izsmejan.
Ne bomo obujali jugonostalgije, toda Tito je bil v balansiranju med Vzhodom in Zahodom res spreten. Navsezadnje mu je uspelo ustanoviti »tretji blok«, neuvrščene, kamor so takoj vstopile velike države (Indija, Egipt, Indonezija itd.), a to se sproti briše iz računalnikov. To je bila tedaj genialna, svetovna politika, ki jo je Srđan Karanović v enem svojih filmov poimenoval Nešto između (nekaj vmes). Res, bilo je nekaj vmes, kajti še malce pred tem nam je grozil napad z Vzhoda, vojaško pomoč pa smo dobivali z Zahoda.
Med drugim najmodernejša reaktivna letala Super Sabre. In kajpak z vso obveščevalno ropotijo.
Sedanji slovenski politiki, ali karkoli so že, se seveda ne bodo dali nikoli podučiti tej gigantski pedagoški lekciji globalne politike, ki je gotovo ni vodil samo Tito, ampak je bila vmes še kakšna pametna glava. Generali gotovo ne. V tistih časih − ko je bila Jugoslavija dobesedno med Vzhodom in Zahodom − so generali pričakovali napad z zahoda, razumnejši politiki pa prek Madžarske in Romunije z vzhoda. O podrobnostih kdaj drugič.
Vsekakor slovenski »zunanji politiki« vse do spodnjic in štumfov primanjkuje svetovljanstva, kot ga je zmogel tisti frajer z Brionov, kjer je gostil Liz Taylor, našega prijatelja Richarda Burtona in podobne nenavadne osebnosti. To je bila diplomacija na najvišji ravni. Zdaj pa si ne morem predstavljati, da bi aktualni predsednik države mogel sprejeti kaj več od nekaj pobov in deklic iz tretje lige v Hrvatinih.
Predsednik, Putin vam lahko naredi mnogo več škode (pa tega gotovo ne namerava), kot jo lahko vi s svojo »pokončno držo«. Karkoli naj bi to bilo.
